Oglas
Očitno pa tudi zaposleni v knjižnici ne poznajo vseh zakladov, s katerimi upravljajo. Šele zdaj so tako našli notna zapisa, za katera so ugotovili, da sta najstarejša znana zapisa mladega Johanna Sebastiana Bacha (1685-1750). Najdba ne prinaša zapisov Bachovega avtorskega dela, ampak prepise orgelskih del Dietricha Buxtehudeja in Johanna Adama Reinckena. Rokopisa iz obdobja okoli leta 1700 sta zanimiva predvsem zato, ker bosta pomagala osvetliti do zdaj ne dobro raziskano življenje mladega Bacha in njegovo delo.
Boljši glasbenik, kot so domnevaliSodelavci Bachovega arhiva iz Leipziga so ugotovili, da naj bi bil Bach ob nastanku zapisov star približno 13 let. To pa naj bi dokazovalo, da je Bach pri igranju orgel briljiral že kot najstnik. Rokopisa sta po besedah Petra Wollnyja iz Bachovega arhiva potrdila domnevo o Bachovih šolskih letih, ki je že krožila med preučevalci Bachovega življenja. Ti so vedeli, da je mladi Bach prišel v kraj Lüneburg, niso pa mogli z gotovostjo reči, kaj je tam pravzaprav počel. Kot so zapisali v časopisu Der Spiegel, lahko menda prav zaradi najdenih rokopisov zatrdimo, da je Johann Sebastian Bach v Lüneburg prišel na šolanje k organistu Georgu Böhmu.
Učitelj zaznamuje svojega učenca
Grafologom je delo pri identifikaciji avtorja zapisov olajšal kar Bach sam. Wollny je povedal, da je bila pisava mladega Bacha neverjetno odločna in ni bila podobna pisavi prav nobenega skladatelja iz njegovega časa, poleg tega pa je mogoče v zapisih najti podobnosti s pisavo Georga Böhma, ki je očitno imel velik vpliv na svojega učenca. Zaradi najdbe v knjižnici Anni Amalii bo treba preurediti Bachovo biografijo, ki mu do zdaj ni pripisovala takšnega mojstrstva na orglah, kot ga zahteva preigravanje skladb, ki ju je Bach domnevno leta 1697 in 1700 zapisal v notno črtovje. Notni poli bo knjižnica Anna Amalia 1. septembra postavila na ogled, od 21. septembra pa bosta razstavljeni v leipziškem Bachovem arhivu.
Trezor je obvaroval listine
V weimarski knjižnici so se Bachovi prepisi verjetno znašli na začetku 19. stoletja. Knjižnico, ki je dobila ime po vojvodinji dežele Saška-Weimar-Eisenach, Anni Amalii - ta je leta 1766 ukazala preselitev številnih književnih del iz zasebne zbirke svoje rezidence v "Zeleni grad", v katerem je od leta 1706 delovala knjižnica -, je leta 2004 skoraj uničil požar. Številne stare knjige in listine so zgorele, Bachovi zapisi pa so bili shranjeni v trezorju in se tako izognili uničenju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje