Tokrat vokalno vsekakor bolj prepričljivo, kot pred dobrimi petimi leti, ko je s svojim težko pričakovanim nastopom na festivalu Druga godba močno razočarala nabito polne Križanke. Sinoči se je predstavila v bolj akustični izvedbi, edini elektronski inštrument na odru je bil električni bas z nenavadnim dodatkom električnih klaviatur. Nastop brez spremljave elektronske glasbe je sicer Natacho Atlas precej nenavaden, saj je pevka znana predvsem po svojih nastopih s sodobnimi zasedbami kot so Transglobal Underground ter Temple of sound.

Koncert v Linhartovi dvorani se je začel z dvema udarnejšima pesmima, nato pa je sledil umirjen, liričen del. Najprej s pesmijo o sončnih zahodih in palminih drevesih, nekakšno mešanico jazzovske in tradicionalne arabske glasbe, ki pa ni zvenel najbolj prepričljivo, kot tudi romantična in sentimentalna naslovna pesem novega albuma Ana Hina (Tukaj sem) ne. Sledil je še en zanimiv preplet, tokrat ameriške in arabske tradicije, v predelavi ameriške folk pesmi Black is the colour of my true love's hair.

Od klasičnih do arabskih glasbil
Tako kot v glasbi, je bil tudi na odru zanimiv preplet glasbil; od klasičnih, ki so sicer značilna za arabski svet (čelo, violina), tradicionalnih arabskih glasbil (darabuka, ney), ter sodobnih glasbil kot sta električni bas in klaviature.

Virtuozni Brough
Na tokratnem koncertu Natacha Atlas vsekakor ni izstopala kot solistka, zasedba je delovala kot enotna skupina. Pravzaprav je imel glavno besedo na odru skladatelj, klaviaturist in kitarist Harvey Brough. Gre sicer za narodnostno zelo mešano zasedbo; na odru so bili tako glasbeniki angleških, britanskih, škotskih, sirskih, avstralsko-italijanskih in egipčanskih korenin. Slednji je bil pevkin bratranec na tolkalih, ki je občinstvo očaral s svojim bobnarskim solom. Prstnih spretnosti mu vsekakor ne manjka.

Najbolj 'udarne' stare pesmi iz Bližnjega Vzhoda
Srednji del sinočnjega koncerta je žal na tenutke deloval rahlo dolgočasno, kot je bila zdolgočasena videti tudi Natacha Atlas, ki je večino koncerta presedela na barskem stolčku ob improviziranem pultu. Njen temperament je tako prišel do izraza šele proti koncu koncerta... Ker je pevka z arabskimi koreninami sicer rojena v Belgiji, ji francoščina ni tuja, kar je dokazala s staro uspešnico Mon amie la rose. Slišali smo tudi nekaj njenih lastnih pesmi. Ena takšnih je bila protivojna pesem He hesitated. Čeprav so resnici na ljubo najbolj prepričale priredbe starih pesmi iz Bližnjega Vzhoda - teh smo na koncertu slišali več kot njenih avtorskih sladb.

V drugi polovici koncerta se je tempo na odru znova dvignil, z njim pa tudi razpoloženje pod njim. Še posebej je bilo občinstvo navdušeno, ko je pevka odvrgla čevlje, končno vstala s stola, potresla oder Linhartove dvorane s pudrom, ter začela v svoji čudoviti beledi (tradicionalna obleka egipčanskih podeželskih žensk) obleki plesati v maniri dervišev. Če ste sicer pred dvema letoma videli na odru Cankarjevega doma vrtečo derivišinjo, ki je spremljala turškega glasbenika Mercana Dedeja, vas verjetno okorna Natacha Atlas ni prepričala, je pa občinstvo vsekakor nagradilo njen premik s stola z gromkim aplavzom.

Egipčanski plesni koraki in bis
Preden se je zasedba prvič poslovila, smo slišali še dve stari uspešnici, ki jih je pevka posnela z zasedbo Transglobal Underground. Ob tem je pevka, sicer rojena v Belgiji, a s koreninami na Bližnjem Vzhodu, v Egiptu ter Maroku, tokrat zaplesala v egipčanskem stilu.

Ko so se prvič vrnili na oder so odigrali ljubezensko pesem Between me and you, nato pa znova odhiteli z odra, čeprav je bilo opaziti, da bi končno razpoložena Natacha še ostala v soju žarometov. No, aplavz, ki se je razlegal po Linartovi dvorani jih je vseeno znova iz zadnjič privabil na oder. Dokončno so se poslovili z spremenjeno verzijo pesmi iz soundtracka filma maroškega režiserja Nabila Ayoucha Whatever Lola wants.

S sinočnjim koncertom je tako pevka vsaj delno popravilna trpek okus razočaranja, ki ga je v Ljubljani pustila leta 2003. V boljši vokalni (in telesni) formi je večji del občinstva popolnoma, ostale pa vsaj za silo prepričala, zakaj si zasluži naziv pevske ikone.

Ines Kočar