Ravno ko je bilo videti, da so se v milanski operni hiši razmere po odstopu dirigenta Riccarda Mutija in stavki plesalcev umirile, je zdaj ogrožena finančna usoda Scale. Italijanska vlada namreč razmišlja o tem, da bi z naslednjim letom finančno podporo operi zmanjšala za tretjino.

Kompromis je vedno možen
Scala pa ni edina, ki ji grozi zmanjšanje državnih sredstev, saj enaka usoda med drugimi čaka tudi beneški filmski festival in bienale, nov glasbeni avditorij v Rimu ter še ducat drugih večjih opernih hiš (tudi beneške Fenice) in gledališč v Firencah, Rimu, Neaplju in Palermu. Vodilni mož Scale Stephane Lissner še vedno verjame, da je do sprejemljivega kompromisa mogoče priti, tudi italijanski kulturni minister Buttiglione pa je dejal, da se v zgodovino ne želi zapisati kot tisti, ki je povzročil zaprtje Scale. Zato je, v kolikor bi se prihodje leto res odločili za velika zmanjšanja sredstev kulturi, zagrozil z odstopom.

Vodja, ki ne misli odnehati
Lissner je na prvi tiskovni konferenci, ki jo je vodil kot novi vodja Scale, pojasnil, da se je najprej lotil ponovnega grajenja redu in morale med glasbeniki, zboristi, plesalci in drugim osebjem, zdaj pa so na vrsti še resni razmisleki o finančni ureditvi in prihodnosti operne hiše. Po Lissnerjevih besedah Scala trenutno ni zadolžena, vendar pa je kot pereč problem izpostavil konstantno manjšanje državne podpore, ki se je v zadnjih dvajsetih letih že zmanjšala za 38 odstotkov. Nadaljeval je bojevito in zatrdil, da v Milano ni prišel zato, da bi obupal, ampak zato, da bi delal, in optimistično napovedal, da proces sicer lahko traja več let, da pa je sam prepričan, da bo zgradil čudovito in stabilno operno hišo.

Za primerjavo - Pariz
Ogromno sredstev so vložili tudi v temeljito obnovo operne hiše, ki je v vsem sijaju ljubiteljem glasbe spet odprla svoja vrata lansko leto. Njen novi vodja pa je zanikal tudi govorice, da naj bi imeli preveč osebja in slabe upravitelje. Pred slabim mesecem dni je namreč italijanski premier Berlusconi sprožil vrsto razprav, ko je dejal, da ima Scala tisoč zaposlenih, od katerih bi jih mirno lahko odpustili polovico. Za primerjavo Lissner navaja, da je v Scali zaposlenih 745 ljudi, njihove plače pa znašajo 58 odstotkov stroškov operne hiše, medtem ko največji pariški operi zaposlujeta 1.584 ljudi, njihova plača pa znaša 70 odstotkov celotnega zaslužka opernih hiš.