Oglas
Gre za 40-letnega dirigenta Alana Gilberta, ki je kar nekoliko presenetljiva izbira za umetniškega vodjo te odlične glasbene ustanove. Presenetljiva ne zaradi njegovega morebitnega pomanjkljivega znanja ali talenta, ampak zato, ker so se na čelu Newyorške filharmonije običajno znašli že nekoliko priletni velezvezdniki, ki radi naredijo vtis že s svojim nastopom in pojavo. Gilbert je drugačen; poznavalci poudarjajo, da je predvsem popolnoma predan glasbi, po značaju pa precej skromen.
Nezainteresirana Muti in BarenboimSvojo novo službo bo Gilbert nastopil čez dve leti, ko bo mandat potekel sedanjemu vodji, slovitemu dirigentu Lorinu Maazelu. kot možna Maazelova naslednika so pogosto omenjali tudi dirigenta Riccarda Mutija ter velikega pianista, dirigenta in generalnega direktorja berlinske Državne opere (Staatsoper) Daniela Barenboima. Oba sta menda iz igre izpadla zato, ker nista pokazala pretiranega zanimanja za prevzem sicer prestižnega položaja.
Gilbert tudi že v Sloveniji
Za Alana Gilberta, ki smo ga ob gostovanju švedskih kraljevih filharmonikov letos spomladi v Cankarjevem domu spoznali tudi že Slovenci, pravijo, da je pravi otrok Newyorške filharmonije. Njej sta se zapisala že njegova starša; mati Yoko Takebe v orkestru igra violino, oče Michale Gilbert pa je bil do upokojitve prav tako violinist tega ansambla. Tudi Gilbert mlajši je že večkrat sodeloval s filharmoniki.
Drzen, a uspešen repertoar
Med newyorškimi glasbeniki si je ugled pridobil predvsem leta 2005, ko je menda prepričal z izredno domisleno sestavo koncertnega programa, ki je obsegala malo znano Dvorakovo delo Polednice, pogosto prezrt koncert za čelo Samuela Barberja, mistično sodobno delo francoskega skladatelja Henrija Dutilleuxa in Haydnovo simfonijo št. 90. Repertoar je bil menda eden najbolj drznih, a vseeno harmoničnih, kar jih je bilo predstavljenih v zadnjih letih.
Tudi s tem prijemom se je Alan Gilbert priljubil newyorškim filharmonikom, kar po pisanju New York Timesa ni nepomembno. Za uspeh orkestra je namreč zelo pomembno, da se glasbeniki čutijo tesno povezani z dirigentom in umetniškim vodjem. To pa Gilbertu uspeva tudi zato, ker se ne želi uveljaviti kot 'učitelj' svojih 'podrejenih', pač pa želi z glasbeniki sodelovati kot s sebi enakopravnimi kolegi.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje