Oglas
Letos smo se o tem prvič prepričali ob izidu videospota za pesem Suffer Well, v katerem pevec skupine Depeche Mode prepričljivo odigra tri vloge; iz šminkerskega prevaranta se prelevi v propadlega in zapitega klošarja, na koncu pa srečamo še uglajenega, resnega in ljubečega Dava.
Občinstvo bo sprejelo prav vsak trik
Čeprav so Depeche Mode veliki oder, ki mu je bil tudi tokrat pripet široki modni pisti podoben izrastek – ta je Gahanu omogočil , da se je od časa do časa lahko odpravil na 'špancir' med oboževalce -, zasedli za skoraj dve uri, je Gahan občinstvo prizadevno zalagal z vedno novimi 'triki'; vrtoglavo vrtenje okoli svoje osi med pesmijo Question of Time, nabuhli elegantni okraski z rokami, brez obvladovanja katerih nihče ni mogel postati dvorjan Ludvika XIV., zapeljivi ples z boki na dvignjenem podestu ob zvočnikih, vihtenje mikrofona po zraku …, vse te prvine nastopa bi pri marsikaterem pevcu hitro odpravili z besedama brezpotrebno petelinjenje, Davu Gahanu pa uspe svoj nastop izvesti tako prepričljivo, da si utegnemo celo predstavljati, da tudi med običajnim pohajkovanjem po cesti sem ter tja izvede priklonček in zapeljivo zapleše. Iz mladeniča, ki je na začetku svoje kariere bolj ali manj togo stal za mikrofonom in ki je na nastopih, na katerih je skupina med letoma 1989 in 1995 predstavljala albuma Violator in Songs of Faith and Devotion, prisegal na klasično koreografijo rokovskih megazvezd, se je tako razvil odličen šovmen, ki se zaveda moči svoje karizme.
Kako do visokega C
Da vas ne bomo morili le s priobčenjem prave disertacije o nastopaških odlikah Dava Gahana - čeprav bi bilo o tej temi prav zares mogoče napisati zajeten traktat -, bi kazalo omeniti še glasbeno predstavo. Čeprav so morali Depeche Mode še pred nekaj tedni odpovedati nekaj koncertov zaradi 'kolapsa' Gahanovega glasu – tega je zakrivil premik skupine iz vroče Mehike v zmernejše temperature Združenih držav in nastop v nenavadno hladni dvorani – je Gahanovemu vokalu tudi tokrat uspelo napolniti ambient centralnega stadiona in dokazati, da studijski posnetki skupine Depeche Mode ne zavajajo z 'umetno spoliranim' in okrepljenim Ghanovim glasom. Morda so Gahana nekoliko 'mučili' le najvišji toni, saj jih je nekaj namesto njega odpel Martin Gore, nekaj pa jih je Gahan 'prepustil' občinstvu.
Opozarjanje na nevarnost ali napoved začetka koncerta?
Kot je bilo pričakovati, smo po odprtju koncerta z zavijajočimi, popačenim sirenam podobnimi takti skladbe A Pain That I Am Used To, ki je sicer tudi uvodna pesem albuma Playing the Angel, poslušali vse single nekaj besed nazaj omenjenega albuma ter številne velike uspešnice skupine (I Feel You, Walking in My Shoes, Enjoy the Silence, Personal Jesus, Little 15 …).
Futurizem v organski preobleki
Posebno oboževalce zgodnjega obdobja skupine Depeche Mode je verjetno razveselila odločitev skupine, da v program uvrstijo svojo povsem prvo skladbo Photographic, ki je bila objavljena na kompilaciji Some Bizzare Album iz leta 1981, na kateri je poznejši menedžer Marca Almonda in ustanovitelj glasbene založbe Some Bizzare Recors objavil tako imenovane futuristične elektronske skladbe. Na centralnem stadionu v Ljubljani so Depeche Mode izvedli sicer nekoliko bolj 'organsko' različico pesmi, a je tudi to zadostovalo, da smo se spomnili elektronskih zanesenjakov z začetka osemdesetih.
Deset minut Martina Gora
Kot na vsakem koncertu je tudi tokrat Dave Gahan osrednje mesto na odru za nekaj časa prepustil Martinu Goru. Ob Gorovem nastopu smo se lahko še enkrat prepričali, da odličen glas ni edina zahteva, ki jo mora izpolniti dober frontman skupine. Gorovo petje je namreč kristalno čisto in glavni skladatelj v skupini se lahko verjetno pohvali z večjim glasovnim razponom kot Dave Gahan, pa vendar si težko predstavljamo, da bi glasbeni skupini pod Gorovim vodstvom uspelo uročiti tako zajetno množico oboževalcev, kot jih je za Depeche Mode osvojil Gahan. Kljub temu pa je treba priznati, da je Gorova izvedba pesmi Home z albuma Ultra pričarala enega najbolj očarljivih in sanjavih trenutkov večera. Še bolj pa je Gore presenetil z akustično izvedbo pesmi Shake the Disease, ki je bila tako kot nekoliko prenarejena pesem Personal Jesus verjetno navečja zanimivost 'klasičnega' repertoarja koncerta. Če seveda smemo s pridevnikom klasičen označiti delo skupine do prelomnega leta 1995, ko je zaradi Gahanovih ekscesov nadaljnja usoda skupine Depeche Mode visela na nitki.
Placebo, kot jih poznamo
Nastop uvodne skupine Placebo je bil sicer precej kratek, a je trojica v manj kot uri prikazala svoje adute. V mislih imamo predvsem izvajanje triminutnih poskočnic z udarnimi refreni in nekaj razmišljujočih umirjenih skladb. Med pesmimi z novega albuma Meds sta občinstvo najbolj prevzela prva singla Infra-Red in Song to Say Goodbye, prava evforija pa je zavladala med skladbo The Bitter End z albuma Sleeping With Ghosts iz leta 2003. Evforično razpoloženje je okužilo predvsem mladino, ki se je nagnetla v prve vrste in za katero lahko sumimo, da je bolj kot zaradi nastopa Depeche Mode starše 'za 11.000 tolarjev okoli obrnila' prav zaradi želje po ogledu skupine Placebo.
Placebo, ki sicer v zadnjih letih niso vajeni nastopati kot predskupina, so svojo vlogo ogrevalcev občinstva opravili tako prizadevno in s takim zanosom, kot bi bili v resnici sami nosilci večera. Morda je ta zagon vsaj delno povzročilo tudi to, da so se Placebo skušali vsaj malo izkazati tudi pred skupino Depeche Mode, ki jim je sledila. Kot mi je namreč zagotovil basist skupine Placebo Stefan Olsdal, so Depeche Mode njegova najljubša skupina – Britanci s 26-letno delovno dobo v glasbenem poslu pa niso nič manj pri srcu tudi drugima dvema članoma Brianu Molku in Stevu Hewittu -, zato se na skupnih delovnih večerih obeh zasedb sam počuti kot na zabavi.
Modre kavbojke? Sem na napačnem koncertu?
Morda so bili nad nastopom neoglamerjev s pridihom gotskega rocka nekoliko razočarani le tisti, ki so pričakovali vsaj nekoliko spotakljiv nastop. Placebo namreč že zaradi 'zanimive' spolne usmerjenosti članov – eden je biseksualec, drugi hetero- in tretji homoseksualec -, še bolj pa zaradi pogosto provokativnega videza članov – Brian Molko rad 'flirta' z androgenim videzom, člani pa občasno nastopijo v povsem oprijetih oblačilih iz umetnega usnja ali lateksa – veljajo za eno od skupin, ki znajo pripraviti precej 'žgečkljivo' predstavo. No, tokrat so se odločili za precej klasičen rockovski nastop, kar so podkrepili tudi z izbiro oblačil. Skupina, ki si je v zadnjih desetletjih zgradila sloves enega najbolj za estetiko dovzetnih glasbenih kolektivov in celo sloves dejavnikov, ki pomagajo usmerjati modne smernice, je nastopila kar v modrih kavbojkah.
Kralj je zavladal prvi vrsti
Nemci so tisti narod, ki so skupino Depeche Mode skoraj nemudoma po njihovem nastopu na glasbeno sceno vzeli za svojo. Nemci pa so tudi narod, v katerem najdemo morda skoraj največjo koncentracijo zares fanatičnih oboževalcev na svetu; no, Japonce tudi lahko uvrstimo v to kategorijo. A vse kaže, da tudi Slovenci niso povsem imuni na skoraj božjastno idolatrijo glasbenih idolov. V prvi vrsti smo tako lahko opazili gospodiča, ki si je na glavo poveznil bleščavo pozlačeno krono in kraljevski plašč, tako da je povsem spominjal na lik, ki ga je Dave Gahan upodobil v videospotu za pesem Enjoy the Silence.
Za konec vam dolgujem še opozorilo. Kot zapriseženi oboževalki skupine Depeche Mode mi je poskus pisanja objektivnega kritiškega poročila največjega koncertnega dogodka v Sloveniji v zadnjih letih na trenutke morda spodletel.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje