Kaj hočemo, tudi novinarke nismo imune na urok avre vsaj malo zagonetne osebe in velikega esteta, ki obdaja Briana Molka, pevca skupine Placebo. Morda bi bilo natančneje, če bi zapisali, da nismo imune na urok avre, ki so jo okoli Molka zgradili mediji, ki so ga zaradi pogosto androginega videza, eksperimentiranja z videzom in prepevanja pesmi s spotakljivimi besedili primerjali celo z Oscarjem Wildom.

Kakor koli že, že po nekaj izmenjanih besedah z Olsdalom in Hewittom se je moje prejšnje nezadovoljstvo izkazalo za popolnoma neutemeljeno. Oba, še posebno pa zgovorni Olsdal, sta se izkazala za zelo duhovita in zabavna sogovornika.

V zadnjem desetletju ste dokazali, da niste le še ena v vrsti skupin, ki jim je uspel en 'veliki met', nato pa so hitro utonile v povprečju. Pa vendar, vas je pred izidom novega albuma morda še vedno strah morebitnega neuspeha?
Olsdal: Ko v studiu snemamo album, delamo glasbo zase. Tega ne delamo, da bi ugodili našim oboževalcem, glasbeni založbi ali radijskim postajam. Pritisk, pod katerim delamo, je predvsem pritisk zaradi težnje, da ostanemo iskreni do samih sebe. Posrečilo se nam je posneti štiri albume, od katerih je bil vsak boljši od svojega predhodnika. Seveda je odlično, če je glasba tudi komercialno uspešna. Težko je odgovoriti na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če ne bi bili vsi albumi uspešni. Pa saj obstaja veliko skupin, tudi Depeche Mode, ki so imele vzpone in padce, pa so še vedno tu.

Torej za vas niso najpomembnejše želje občinstva?
Olsdal: Ne, ker tako ne bi bili iskreni do sebe. In če že pri snemanju glasbe nisi iskren, kako naj se potem ljudje s to glasbo identificirajo.

Imate morda neuresničeno željo, posneti album, ki bi zvenel povsem drugače od vseh vaših prejšnjih izdelkov, obenem pa bi imel zelo malo možnosti za komercialni uspeh?
Olsdal: To bi bil komercialni samomor. (smeh)

Pa bi si to upali narediti?
Olsdal: Seveda bi si to upali narediti. (smeh) Vsaj mislim, da bi si.

Hewitt: Ko bomo tako slavni, kot so Depeche Mode.

Torej moramo počakati še pet do deset let.
Hewitt: Tako nekako. Najprej posnamemo še zares uspešen single. Potem bi lahko posneli disco-country album. (smeh)

Bi se morda lahko strinjali s trditvijo, da se, zato ker ste slavni, včasih počutite osamljene? Morda imate občutek, da si ljudje želijo vaše družbe le zaradi vašega 'družbenega statusa'? To me zanima predvsem zato, ker se mi zdi, da nekatere vaše skladbe (na primer Blind z zadnjega albuma) izražajo ta strah pred osamljenostjo.
Olsdal: Trenutno se pravzaprav zares počutim osamljenega. Ljudi, ki hočejo biti v tvoji družbi samo zato, ker si v skupini, lahko prepoznaš na miljo daleč. Želim si, da bi bilo več ljudi, ki bi jih zanimala naša osebnost in ne naš status.

Hewitt: Pri ugotavljanju, kaj pravzaprav ljudje hočejo od tebe, se je najbolje usesti in počakati. Moraš ohraniti distanco in nadaljevati z delom. Takšni ljudje naš posel povezujejo predvsem z denarjem in limuzinami, kar je precej neumno, saj v resnici opravljamo precej težko delo.

Je torej slava breme ali užitek? Ali se moremo zateči k staremu krščanskemu imperativu, da brez pravega truda tudi ne more biti pravega užitka?
Olsdal: V bistvu je tako kot z vsem. Prav vse ima slabe in dobre strani. Tako je tudi z našim poslom. Ko doma snemaš, si želiš biti na turneji, in ko si na turneji, si želiš snemati. To je tako kot z razmerjem. Nočeš biti ujet v njem, pa vendar si ga želiš. Toda naše misli delujejo čudno, saj kadar razmišljaš o preteklosti, se spomniš dobrih stvari. Samo stanje slave pa je precej prazno. To, da si slaven, pomeni samo to, da te ljudje prepoznavajo. Nam je pomembnejše, da nas ljudje cenijo zaradi našega dela in da mi čutimo, da si to, kar smo ustvarili, zasluži priznanje. V poslu nismo zaradi slave, ampak zaradi glasbe.

Danes imate vlogo predskupine, kar se nekaterim verjetno zdi kar malo čudno, glede na to, da tudi sami veljate za zvezdniško zasedbo.
Olsdal: Skupaj z Depeche Mode smo nastopali na festivalih. In tudi v Ljubljani smo v bistvu posebni gosti. Za nas je to tudi dokaz, da nas Depeche Mode cenijo.

So Depeche Mode tudi eni izmed vaših vzornikov oziroma skupina, ki jo zelo cenite?
Olsdal: Seveda, Depeche Mode so ena mojih najljubših skupin vseh časov. Zato trenutno, ko igramo skupaj, izredno uživam.

Nekatere skupine pogosto navajajo glasbenike, ki so močno vplivali na njihovo glasbo. Ali tudi na vaše glasbeno ustvarjanje vpliva glasba, ki jo poslušate 'v prostem času'?
Olsdal: Mislim, da. Imamo zelo raznolik okus in v neki točki se ta vpliv pozna na naši glasbi.

In kateri albumi so se med nastajanjem albuma Meds znašli v vašem predvajalniku zgoščenk?
Olsdal: Med snemanjem Medsa nismo poslušali kaj dosti druge glasbe. Glasbo bolj poslušam, kadar smo na poti in veliko časa samo postavamo naokoli. Trenutno poslušam DJ Shadowa in skupino Elbow.

Ker veljate tudi za ljudi z občutkom za oblikovanje in estetiko, me zanima, ali navdih kdaj poiščete v vizualni umetnosti?
Olsdal: Zares smo veliki ljubitelji umetnosti in radi hodimo na razstave in verjetno tudi to vpliva na naše delo. Vendar kadar pišem skladbo, niti nočem razmišljati o tem, od kod je prišla zamisel. Morda to sicer zveni nekoliko 'hipijevsko', če rečem, da naj bi pesem prišla z 'odprtega neba'. V bistvu nočem vedeti, od kod je prišla.

Hewitt: Včasih razmišljamo o barvah.

Olsdal: Ja, barve povezujemo z razpoloženji in podobno. Pesem Follow the Cops Back Home tako na primer povezujem z zeleno. Ko že govorimo o umetnosti, morda bi lahko napisal pesem o delu Francisa Bacona (britansko-irski slikar 20. stoletja, op. P. B.). Velik izziv za nas bi bilo tudi snemanje glasbe za film, kar seveda pomeni pisanje glasbe na podlagi vizualnih podob.

Odkar ste zasloveli, mediji o vas radi pišejo kot o skupini, ki da veliko tudi na svoj videz. Nekateri so vam pripisali, da vplivate na modne smernice. Ali mislite, da je vaš pogosto provokativni videz (člani skupine so se večkrat pojavili v oprijetih oblačilih iz lateksa, Brian Molko pa slovi po svojem androginem videzu in uporabi ličila, op. P. B.) ena ključnih prvin vaše identitete in tako pomaga prodajati albume?
Hewitt: Vedno smo verjeli, da če bomo nastopali, moramo glasbi dodati tudi vizualni element. Pravzaprav bi se lahko tudi danes oblekli v enotne majice. (smeh) Še celo Oasis so začeli menjavati majice. (smeh) Ljudem skušamo pripraviti celovit in izdelan nastop. Koreografiranje nastopov nam v bistvu daje svobodo, da se izrazimo tudi na vizualnem področju.

Placebo se pozneje niso odločili za nastop v enotnih majicah. Brian si je eno čez drugo oblekel kar dve, Stefan pa je očitno sklenil, da je pri 29 stopinjah celzija tudi ena majica odveč in se je na oder podal kar brez nje.

P. B.