Vojvodinska pianistka se je filharmoniji iz Chemnitza pridružila v dvorani Union v Mariboru. Za poslušalce so pripravili Uverturo Euryanthe, J. 29 Carla Marie von Webra, Koncert za klavir in orkester št. 1 v C-duru, op. 15 Ludwiga van Beethovna in Simfonijo št. 4 v d-molu, op. 120 Roberta Schumanna.

Stančulova, ki se lahko pohvali z zmago na mednarodnem Beethovnovem tekmovanju na Dunaju, največ sodeluje z Dunajskim godalnim kvartetom in Dunajsko filharmonijo, med glasbeniki, s katerimi je združevala svoje znanje, pa je že bila tudi Slovenska filharmonija.

Ustanova, ki je bila cilj številnih vrhunskih glasbenikov
Filharmonija Roberta Schumanna ima že dolgo tradicijo, saj jo je leta 1833 ustanovil Wilhelm August Majo. Svoje zdajšnje bivališče je dobila leta 1909, ko je zatočišče našla v novoodprti operni hiši v Chemnitzu. Pod zdajšnjim imenom zasedba deluje od leta 1983, zadnjih pet let pa jo vodi Nikša Bareza, ki bo glasbenikom dirigiral tudi tokrat.

Med pomembne prelomnice v njenem delovanju spada obdobje med letoma 1910 in 1931, ko jo je vodil Oscar Malata, ki je v južnonemško mesto uspel privabiti številne znamenite dirigente in glasbenike, med katerimi so bili med drugimi Strauss, Reger in Schönberg. Za to obdobje je značilno tudi, da so bila na sporedu pogosto dela Wagnerja in Straussa, vanj pa spada tudi začetek zanimanja za izvajanje praizvedb oper in simfoničnih del, za kar se zasedba trudi še danes.

Dirigent, ki ga vleče v nemško govoreče dežele
Hrvaški dirigent je vodenje te nemške zasedbe prevzel leta 2001. Nadrejene je prepričal z življenjepisom, v katerem piše, da je kompozicijo in dirigiranje študiral na Glasbeni akademiji v Zagrebu in se nato več let izpopolnjeval pri Karajanu. Dve desetletji je bil eden glavnih oblikovalcev koncertnega življenja v hrvaški prestolnici, kasneje je prevzel operno hišo v Zürichu, deset let je pod njegovo taktirko deloval Graški filharmonični orkester, še vedno pa vodi tudi orkester hrvaške RTV.