Libreto opere temelji na tistem, ki ga je leta 1951 za istoimensko opero Mirka Poliča napisal režiser, lektor in pisatelj Mirko Mahnič. V glavnih vlogah v predstavi nastopata Irena Yebuah Tiran kot graščakova hči Manica in Rok Bavčar kot mladi učitelj Lovro Kvas, nastopa pa tudi vrsta drugih priznanih solistov, Klemen Torkar, Katja Konvalinka, Matjaž Stopinšek, Domingo Stasi, Andrej Debevec, Anton Habjan, Lucas Somoza Osterc, Valerija Šoster, Jaka Mihelač, Žiga Kasagić, Mateja Praprotnik in Igor Golob, ki bodo nastopali v alternaciji.

Kot je na eni izmed zadnjih vaj v Kulturnem centru Janeza Trdine, ko sta bila ustvarjalni proces in napetost tik pred današnjo premiero (včeraj je bila predpremierna uprizoritev) na vrhuncu, dejal Makovac, je glasbo pisal načrtno z mislijo na pevca, ki jo bo pel. "Glasbo sem dejansko pisal na glasove solistov, ki bodo nastopili na premieri, enako velja za zborovski del," pojasnjuje.

Ljubezen, ki potrebuje malo pomoči
Operno delo, ki traja 135 minut, je časovno umeščeno v obdobje okoli marčne revolucije leta 1848 in z njo povezane pomladi narodov. Mladi učitelj Lovro Kvas je poln idealov, želje po svobodi tlačanov in zagret za lepo slovensko besedo. Njegova integracija v na videz idealno okolje, sicer pa polno spletk in nerazjasnjene preteklosti, je prepletena z veliko in "prepovedano" ljubeznijo do graščakove hčere Manice. V primežu brezizhodnega položaja je ključno vlogo odigral Martinek Spak ali Deseti brat.

Od kod ideja ravno za opero Deseti brat?
"Na začetku delovanja Vokalne akademije Jurija Slatkonje smo se odločili, da bomo obudili nekaj klasike in jo postavili na gledališki oder. V Novem mestu se tovrstna umetnost šele prebuja, zato smo se odločili, da bomo v prvih nekaj sezonah animirali publiko in jih privabili v gledališče. Naš cilj letos je, da dosežemo 5.000 gledalcev v 10 dneh in, kot kaže, smo zelo blizu temu cilju. Če se bo publika pozitivno odzvala, pa to pomeni, da so nastali pogoji za bolj profesionalno glasbeno gledališče. Narobe pa bi se nam zdelo, da bi najprej ustanovili glasbeno gledališče, potem pa poskusili, ali se publika odziva," pojasnjuje Makovac. Ob tem dodaja, da je Jurčičev roman, na katerem temelji opera, zelo primeren za odrsko uprizoritev, poleg osrednje romantične zgodbe namreč ponuja vrsto likov, ki kar kličejo po odru. Glede samega pisanja glasbe, pravi, da je imel precej enostavno delo, "ker se glasba že kar sama ponuja. Dostikrat bodo gledalci v glasbi zaslišali znane motive iz ljudske glasbe, sicer dvignjeno na umetniško raven". Letošnja predstava je velik produkcijski zalogaj. Scena je zelo zahtevna, samo ogledalo so nameščali vso noč. "Na trenutke kar pozabljamo, da nismo gledališče, nimamo primernih produkcijskih prostorov. Če se bo to po tej predstavi spremenilo, bomo mogoče nadaljevali to zgodbo, sicer pa bomo morali naslednjič narediti manjšo produkcijo," opiše dilemo.

Kot je pojasnila režiserka predstave Eva Hribernik, sta se s skladateljem v procesu pisanja glasbe večkrat slišala, da sta se posvetovala glede njunih vizij o glasbi in uprizoritvi. Največja razlika z uprizoritvijo iz prejšnjega stoletja je umestitev dogajanja v današnji čas, sporočila predstave so univerzalna in brezčasna. "V moji glavi se je takoj izoblikoval neki simbolni prostor, ta uprizoritev je na neki način postavljena na simbolni ravni; to odražata tako scenografija in kostumografija, predvsem pa ideja, ki jo podajamo skozi uprizoritev: da je slovenski narod še vedno razdeljen. Ko protagonist opere Lovro Kvas pride na grad Slemenice, ljudem prinese novo zavedanje, da je mogoče čas, da se povežemo med seboj, združimo in da se meje med dvema svetovoma zabrišejo ter se vzpostavi neki novi, tretji prostor, ki temelji na drugih vrednotah: ljubezni, svobodi," strne bistvo.

Sama predstava, pod katere produkcija se podpisujeta Zavod Friderik I. Baraga in Zavod Novo mesto, se je rojevala skoraj leto dni, najprej sta imela polne roke dela skladatelj in režiserka, pred tremi meseci pa se je hitro zavrtelo še produkcijsko kolo. Zbor, ki ima v predstavi tudi pomembno koreografsko vlogo, je tedensko tri ure vadil skoraj tri mesece, solisti pod vodstvom Irene Yebuah Tiran so imeli svoje vaje, k sodelovanju pa so povabili še novomeško folklorno društvo Kres. Pomembno delo pri postavitvi operne predstave je opravil koreograf Salvatore Loritto, ki ga je k sodelovanju povabila režiserka predstave. "Z njim sva delala že pri projektih v Italiji in se mi je zdelo primerno, da ga vključim tudi v ta projekt. Ko sem prvič slišala opero in je Makovac napisal tudi nekaj plesov, sem takoj vedela, da bom k projektu povabila še Salvatoreja." Ta je, kot je bilo razvidno tudi na eni izmed zadnjih vaj, v ekipo prinesel italijanski temperament, ki nikogar ne pusti ravnodušnega.

Samo dogajanje na odru je zelo pestro, poleg petja, ko se izmenjujejo solisti in zbor, je tu še ples. To od nastopajočih zahteva še dodatno zbranost. Damjana Šulina Zorko, ena od altistk, se je za sodelovanje odločila samoiniciativno. Že prej je prepevala v zboru, potem pa je na spletu našla skladateljev kontakt, ga vprašala, ali išče še kakšno pevko, sledila je uspešno opravljena avdicija. "V zboru nas je večina laikov, nekaj je profesionalnih glasbenikov, nekateri so mlajši, drugi starejši, prav vse pa druži veselje do glasbe. Skoraj tri mesece smo vadili petje vsak petek po tri ure. Je pa to zdaj, ko smo na odru, ko moraš hkrati peti in plesati, zelo zahtevno in terja velika zbranost. Ampak to nam je v veselje."

Foto: MMC RTV SLO