Glasbeni strokovnjaki so predstavili svoje prispevke ob letošnji stoletnici skladateljevega rojstva, zvečer pa je v Križankah sledil koncert Šivičevih del v izvedbi študentov akademije.

Referati enajstih predavateljev so obravnavali Šivičevo življenjsko pot, njegov prispevek k slovenski glasbeni pedagogiki, njegovo operno kritiko in pianistično udejstvovanje ter društvo Collegium musicum, ki ga je ustanovil leta 1957. Opisali so tudi posamezne segmente njegovega opusa - klavirska dela, samospeve, zbore in dela za glasbeno gledališče.

Kdo je bil Pavel Šivic (1908-1995)?
Šivic je bil ena poslednjih vsestranskih glasbenih osebnosti v Sloveniji: skladatelj, pianist, družbeni delavec, predvsem pa izjemno razgledan intelektualec, ki se je umetniško odzival tako na sodobne glasbene tokove kot na družbene težave svojega časa. Do leta 1960 je sledil tedanjim smernicam sodobnega komponističnega sloga, nato pa ustvarjal v konservativnejšem tonu. Bil je dolgoletni glasbeni kritik za časopis Delo in za Radio Slovenija.

Bil je vsestranski glasbenik, saj je deloval kot skladatelj, pianist, kritik in glasbeni pedagog - vrsto let je poučeval klavir na ljubljanskem konservatoriju oziroma poznejši Akademiji za glasbo. Kot skladatelj je izhajal iz Osterčeve šole in praškega modernizma.

Zapustil je obsežen opus, predvsem klavirskih in komornih del, nekaj orkestralnih in vokalno-instrumentalnih ter več samospevov in zborov z borbeno tematiko. Skladal je tudi glasbeno-gledališka dela, med drugim opereto Oj, ta prešmentana ljubezen ter operi Samorog po predlogi Gregorja Strniše in Cortesova vrnitev po drami Andreja Hienga.