najbolj prepoznavnih in čislanih imen domače elektronske scene. Prve izdaje z njegovega naslova so prišle v poznih devetdesetih letih preteklega stoletja in od takrat je pod psevdonimom Octex izdal štiri albume, ki bi jih najlaže umestili v polje eksperimentalnega, dubovskega techna.

Njegove skladbe so vključene na mnoge domače in tuje kompilacije - tudi pri založbah, kot so Mute, EFA, STHLM in Public Records -, za seboj pa ima tudi veliko nastopov na festivalih izven naših meja: ARS Electronica v Linzu, Club Transmediale v Berlinu, ISEA v Helsinkih, Dis-patch v Beogradu, Exit v Novem Sadu, White Night v Rigi in Flussi v italijanskem Avellinu. Pri slovenski založbi rx:tx sta izšla njegova albuma Variations (2005) in Every Sound Tells a Story (2009), tam pa je pravkar izšla tudi kratkometražna plošča Streeteepy, pod katero se je tokrat podpisal kot Pavemental, saj gre za nekoliko drugačno slogovno usmeritev, kot jo ubira kot Octex ...

Večina vaše glasbe je do zdaj izšla pod imenom Octex. Kakšna pa je zgodovina alter ega Pavemental?
Plošča Streeteepy je prva samostojna izdaja Pavementala, pred tem sem pod tem psevdonimom izdal samo nekaj skladb na raznih kompilacijah in imel nekaj DJ-nastopov. Sedaj pa mi je preprosto odgovarjalo narediti celo ploščo v tej malo drugačni glasbeni usmeritvi. Nastanek psevdonima Pavemental je posledica tega, da sem začel ustvarjati tudi skladbe, ki so bile toliko drugačne od tega, kar delam pod imenom Octex, da sem se odločil, da je bolj smiselno uporabiti drugo ime.

Sicer niste tako zelo dejavni v hip hop vodah, vendar pa vam ta usmeritev ni popolnoma tuja …
Hip hop sem poslušal, še preden sem odkril elektronsko glasbo. Menim, da je hip hop skozi vsa ta leta, čeprav sem ga vmes bolj malo poslušal, vendarle nekoliko vplival na moje ustvarjanje. Tako sem pogosto poskušal v svoje skladbe subtilno vključevati tudi nekatere hip hop elemente. Že kar nesubtilno pa se le ti kažejo na albumu Variations, ki je podložen s kopico hip hop ritmov.

Izhaja ime Pavemental iz angleške besede za pločnik, torej pavement in s tem nekako namiguje na urbano okolje in vezanost na skejtersko sfero?
Drži, ime je osmišljeno v tej smeri. Recimo, da je Pavemental nek "zmešani pločnik" (smeh). V mladosti sem bil kar strasten skejter. Pri ustvarjanju glasbe me je skejtanje navdušilo in navdahnilo v smislu, da skejterski triki vsebujejo nek tok, ki sem ga potem skušal ujeti v glasbi. Pravzaprav sem vključil tudi terenske posnetke samih zvokov skejtanja, ki tvorijo neko osnovo za ritem.

Plošča Streeteepy ne vsebuje samplov, predvsem pa je zelo detajlno izdelana. Koliko časa porabite za eno skladbo? Če je to sploh mogoče oceniti …

Na plošči ni nobenega sampla, ki bi bil vzet iz tuje glasbe. To je bilo tudi eno izmed mojih vodil, ko sem začel ustvarjati te skladbe. Ogromno hip hopa sicer temelji na samplih, mene pa je zanimalo ravno to, kako bo slišati končni izdelek, če vsak zvok s katerim tvorim ritem ali melodijo sintetiziram sam.

Čas nastajanja skladb je zelo različen. Nekatere nastanejo zelo hitro oziroma zelo hitro nastane osnutek skladbe, vendar nadalje lahko traja cel mesec ali dva, da jih dokončam. Včasih delam tudi na več skladbah hkrati. Za aktualno ploščo sem tudi kar nekaj materiala, ki sem ga ustvaril, nato naknadno zavrgel. Nekatere skladbe pa se na primer skozi celotni ustvarjalni proces popolnoma spremenijo.

Kdaj veste, da je skladba pravzaprav končana?
Predvsem gre za to, da ko poslušam skladbo, v neki fazi dobim občutek, da je že zadosti dodelana, da je ne bi več spreminjal. Hkrati gojim prepričanje, da se je preprosto nekje treba ustaviti, saj ni dobro, če se skladba predolgo zgolj spreminja in polira, saj lahko tako pridemo do popolnoma sterilnega izdelka, kateremu manjka neki prvotni značaj.

Zadnji album pod imenom Octex, naslovljen Dead Center of Nowhere, ki je izšel leta 2012 pravzaprav ne prinaša novega materiala, saj so skladbe nastale že pred desetletjem. Bi ga danes kakorkoli spremenili ali ga kljub vsem tem letom, ki so vmes minila, dojemate kot zaključeno delo?
Dojemam ga kot zaključeno delo in se tudi nisem naknadno nič vtikal vanj - saj ko sem ga po desetih letih poslušal, se mi je še vedno zdel dober, zato se mi ga je zdelo smiselno izdati in ne prepustiti pozabi. Je pa res, da bi bil, če bi se ga lotil ustvarjati danes, rezultat najverjetneje res drugačen - morda bi vse skupaj bolj zakompliciral.

Najprej je bilo mišljeno, da bi ta album izšel kot neposredni naslednik prvenca Idei Lahesna, vendar založbi takrat ni bilo pogodu, da gre za bolj ambientalno glasbo, saj so "ljudje pričakovali techno". Nato sem se začel dogovarjati še z drugimi založbami, vendar so se ta dogovarjanja na vseh straneh zavlekla in so nekatere od teh založb kot posledica krize glasbene industrije vmes tudi že propadle. Tako sem se dogovarjal tudi s priznano nemško digitalno založbo Thinner, za katero sem takrat že ustvaril nekaj remiksov in so bili kasneje navdušeni nad materialom omenjenega albuma in ga želeli izdati. Žal je tudi ta založba predčasno zaprla svojo dejavnost.

Kako ste se povezali s francosko založbo Entropy Records, pri kateri je izšel Dead Center of Nowhere?
Z založbe Entropy Records so že pred časom stopili v stik z mano, ker so želeli nekatere moje skladbe vključiti na svoje kompilacije in tudi nekaj miksov skladb drugih producentov sem naredil zanje. Sledila so dogovarjanja o samostojni izdaji in glede na njihovo glasbeno usmeritev sem jim predlagal ta album, ki jih je takoj navdušil. Ker pa so imeli prej načrtovanih že mnogo drugih izdaj, sta do izida potekli še kaki dve leti.

Skladbo Nigljana, ki je izšla na kompilacijskem CD-ju Elektrotehnika Slavenika, ki je spremljal znano angleško glasbeno revijo Wire, je v svoji radijski oddaji na BBC-ju zavrtel tudi legendarni John Peel. Kakšna izkušnja je bila to takrat in kako je ta informacija prišla do vas?
Mislim, da mi je bilo takrat 22 ali 23 let, vendar sem imel za seboj že nekje pet let ustvarjanja glasbe. Eno izdano ploščo sem že imel za seboj - šlo je bolj kot ne za čisti techno, plošča pa je izšla pri švedski založbi Refill Records. Tudi na prvi kompilaciji slovenske drum'n'bass glasbe, naslovljeni Monk-O-Rama, ki je izšla leta 1999, sem imel objavljeno skladbo pod alter egom Spasm. Kompilacija Elektrotehnika Slavenika predstavlja začetek estetske usmeritve, pod katero se podpisujem kot Octex.

Informacijo, da je John Peel zavrtel mojo skladbo v svoji oddaji, mi je posredovala založba, nato pa še nekaj znancev, ki so redno poslušali njegovo oddajo. Kasneje je zavrtel tudi mojo skladbo s kompilacije Tehnika 1 in nekaj skladb z albuma Idei Lahesna. Posledica tega je bila predvsem, da je kar nekaj ljudi iz tujine ravno prek te Peelove oddaje spoznalo mojo glasbo.

Kar veliko ste nastopali tudi v tujini. Kako bi ocenili razvoj scene skozi leta?
Ocenil bi, da se je scena dejansko zelo omejila, postala je bistveno bolj polarna, razmejena na striktno klubsko, omejeno na plesne ritme, ter striktno umetniško, temelječo na konceptih, ne pa na glasbi sami. Realizacija teh konceptov je lahko pogosto vprašljive narave. V zadnjih desetih letih se je po mojem mnenju posledično izgubilo veliko glasbe, ki se je uvrščala nekam vmes, med ti dve sferi. Veliko organizatorjev festivalov, na katerih so me gostili v zadnjih letih, mi je potarnalo, da gre zaradi recesije najverjetneje za njihovo zadnjo izdajo. Spet drugi so se raje naslonili na bolj preverjene komercialne smeri in zveneča imena.

In kako je s slovensko glasbeno sceno na tem področju, sploh glede na vrzel med klubsko in umetniško sfero?
Ena izmed osnovnih težav je v pomanjkanju prizorišč za tovrstno glasbeno usmeritev. Sprva je Kino Šiška deloval zelo obetavno, saj so v prvih mesecih po odprtju gostili na primer imena, kot so Pole, Pan Sonic ali Moritz Von Oswald Trio. Seveda so vsa prizorišča podvržena kriteriju obiskanosti dogodkov in ker ti nastopajoči niso ravno napolnili dvorane, je takih dogodkov seveda vse manj.

Kakšno pa je vaše splošno mnenje o današnji glasbeni ponudbi?
Nasploh izhaja vse več nezanimive glasbe, ki je sproducirana preveč na prvo žogo in je iz kreativnega vidika skrajno nezanimiva. Izgubili sta se globina in inovativnost, kljub neomejenim možnostim, ki jih ponuja današnja glasbena tehnologija. Temu je v veliki meri botrovala sprememba glasbene industrije, kjer se s prodajo plošč težko kaj zasluži, zaslužek leži v nastopih. Nastopi pa so povečini omejeni na že prej omenjena ozko usmerjena prizorišča, kjer kraljujejo preprosti udarni ritmi. Težko je reči, ali je težava zgolj v ustvarjalcih ali organizatorjih ali obiskovalcih dogodkov, vsekakor pa ljudje žal prepogosto sledijo zgolj temu, kar se jim ponuja. Nasploh mi je bila scena nekoč ljubša. Manj je bilo množičnih dogodkov s superzvezdniki, hkrati pa so bili bolj podtalni dogodki bolje obiskani kot danes.

Zanimivo je tudi, da v današnjem svetu neizmerne dostopnosti ljudje več pozornosti kot nekoč namenijo zgolj tistemu, kar propagirajo največji svetovni mediji. Redki so tisti, ki iščejo globlje. Temu so v veliki meri podvrženi tudi sami didžeji, ki preprosto pogledajo nekaj toplestvic in si nato za svoje sete priskrbijo te že nekako "vsesplošno odobrene" skladbe.

Kot Octex ste albume izdali do zdaj s približno tri- do štiriletnim razmikom. Kdaj lahko pričakujemo novega?
Nekaj materiala že imam, vendar nikoli ne želim hiteti, saj imam občutek, da bi v primeru hitenja rezultat slogovno preveč spominjal na prejšnjega. Glasbi se posvečam ves čas, tako da nove zadeve pogosto nastajajo s poskusi, ki morebiti nikoli ne pristanejo na nobeni izdaji, vendar me pripeljejo do koncepta, na katerem bi temeljil naslednji album.

Tako stoji na primer za albumom Variations ideja spreminjanja, torej da ne temelji na repeticiji, ampak ga poganjajo nenehne majhne variacije. Album Every Sound Tells a Story temelji na terenskih posnetkih, vendar ne v smislu tipične uporabe terenskih posnetkov; z leti se mi je nabralo kar nekaj terenskega materiala in ko sem ga kasneje poslušal, mi je vsak posnetek zelo živo pričaral občutke, ki so se porajali takrat, ko sem ga snemal. Skladbe so tako temeljile na čustvenem naboju teh posnetkov, sami pa so bili pogosto sprocesirani do neprepoznavnosti in subtilno vpeti v kompozicijo.

Nimam želje, da bi drugo za drugo izdajal plošče, ki bi bile slišati enako, zato vedno traja nekaj časa, preden izdam novo.