V Berlinu živeča Kanadčanka Peaches bo v ljubljanskem Kinu Šiška nastopila kot otvoritvena točka festivala Parada ponosa (sama pravi, da raje pride nastopat na tovrstne dogodke v prestolnice, kjer so parade ponosa manj sprejete in samoumevne kot v kakem New Yorku ali Londonu). Njena predskupina na koncertu, ki se začenja nocoj ob 21.00, bosta članici producentskega dvojca Warrego Valles, Nina Hudej in Nina Kodrič, sicer stari znanki z ljubljanske klubske scene.

In če Peaches morda res nikoli ni dosegla stratosfer slave, po katerih je posegla tista najslavnejša popkulturna provokatorka (Madonna), pa sta njen status in relevanca v umetniških krogih zapečatena. Kot navdih ali vzor jo navaja cel spekter najrazličnejših ikon, od Bjork, Christine Aguilere in Karla Lagerfelda do Michaela Stipa, Ellen Page in Yoko Ono. (Britney Spears jo je menda nekoč prosila, naj ji napiše pesem, a neuspešno. Je pa zato Peaches sodelovala s Pink, Karen O in Iggyjem Popom; njeno glasbo so uporabili za glasbene podlage številnih filmov, denimo v Izgubljeno s prevodom, Zlobnih puncah, serijah Izgubljeni otok in The L Word. Njena besedila analizirajo v okviru kvirovskih študij na univerzi v Torontu.

Ironično pri vsem skupaj je predvsem to, da čutimo potrebo, v hiperseksualizirani industriji, kakršna je popglasba, določeno umetnico na vsak način kategorizirati kot "kontroverzno" samo zato, ker ne pristaja na neagresivno, estetizirano, heteronormativno definicijo seksapila.

"Pač nisem za vsakogar," razume tudi sama. "Moj nastop je odvisen od posameznikove interpretacije. Nekaterim se zdi, da je to, kar počnem, zafrkancija; drugi moje delo jemljejo resno kot glasbeno ustvarjanje; tretji me vidijo kot umetnico performansa in komentatorko politike spola; spet drugim se zdi samo obsceno. To, kako me vidijo, pove vsaj toliko o njih kot o meni."

Njen odrski performans je, med drugim, provokativna subverzija klasične dihotomije dominantne moškosti in submisivne ženskosti, ki jo v nedogled preigravata rap in hip hop. V intervjujih mora sicer še vedno redno pojasnjevati, da čisto zares "ne sovraži moških" in da skuša zgolj preizpraševati uveljavljene norme in avtoritete. Obenem se podaja tudi v sfero politike (leta 2006 je album naslovila Impeach my Bush), absurda in sodobne umetnosti.

Ena od rdečih niti njenega ustvarjanja je vedno spolna identiteta ter poigravanje s tradicionalnimi predstavami o vlogah spolov in njihovem upodabljanju. V besedilih in na odru namerno briše mejo med stereotipno moškim in ženskim – najbolj očiten primer je naslovnica albuma Fatherfucker, na katerem se pojavi s košato brado. Tudi naslov albuma ni samo prazna provokacija. Z njenimi besedami: "Zakaj zatulimo "motherfucker!", ko se na primer udarimo v prst? Kaj to sploh pomeni? Taka noro intenzivna beseda, pa jo uporabljamo v vsakodnevnem jeziku. Ne skušam se ogibati obscenim izrazom, ki so pricurljali v mainstream. Ampak če že govorimo motherfucker, zakaj ne tudi fatherfucker? Rada bi samo enako obravnavala oba spola."

51-letnica, ki je svoj prvi samostojni album začela snemati šele pri 33 letih, se ne pusti ustrahovati diktaturi mladosti v popkulturi, ki narekuje globalni uspeh najpozneje do 25. rojstnega dneva. Dvignjen sredinec starostni diskriminaciji je bil rdeča nit na več pesmih z albuma I Feel Cream, med njimi Trick or Treat ("you lick my crow's feet"), Show Stopper ("Never mind my age, it's like we're breaking out of a cage") in Mommy Complex. To je konec koncev umetnica, ki je v nekem intervjuju kategorično napovedala, da bo "staranje naredila kul".

Merrill Beth Nisker, ko je Peaches ime "v civilu", je zadnji studijski album, Rub, izdala leta 2015. (Posnela je videospote za vsako od pesmi z albuma in velja jih poiskati, še posebej naslovni singel; spot zanj je nastal kot sad dela izključno ženske ekipe, tako pred kamero kot za njo.) Robustnejši, ostrejši in bolj sintetizatorski zvok je bil presenečenje za ljubitelje veliko bolj melodičnega predhodnika I Feel Cream, teme, ki jih odpira, pa ostajajo enake. Razlika je le v tem, da so se nekatera vprašanja, na katera Peaches opozarja že dvajset let, v zadnjem času prebila v mainstream in je zanje kar naenkrat več zanimanja. "Peaches je pač radikalno zvesta sebi in se za to ne opravičuje," je za predgovor fotoknjige What Else Is in the Teaches of Peaches pred tremi leti zapisala igralka Ellen Page. "Če hočeš kot ženska zgolj obstajati na svetu kot spolno bitje – in to hočemo vse - si prizadevaš, da bi tvoja besedila odražala tvojo spolno fluidnost. Ona je bila na čelu tega. Ko sem bila stara šestnajst, mi je njena glasba pomenila ogromno. Ob njej sem se počutila svobodno."

Mimogrede, Peaches obljublja, da se bo po uradnem delu nocojšnjega dogajanja udeležila povezanih dogodkov v okviru festivala parada Ponosa, v Ljubljani pa bo tudi še jutri.