Z razstavo, ki sta jo kurirala Tobias Hoffmann in lastnik zbirke Gerd Siekmann, se v muzeju poklanjajo eksperimentalnim zvočnim krajinam, ki so jih ustvarile glasbene zasedbe, kot so, denimo, Neu!, Can, Guru Guru, Amon Düül II in Kraftwerk, člani katerih so svojo klasično glasbeno izobrazbo usmerili v rock, pri čemer so uporabljali v tistem času nove elektronske naprave.

Subkultura Zvezne republike Nemčije
Glasba te zahodnonemške subkulture je pod žanrsko opredelitvijo krautrocka dosegla priljubljenost na mednarodni ravni. Z izrazom Kraut (slov. zelje) so med 2. svetovno vojno slabšalno imenovali Nemce. Poimenovanje krautrock je splošno ime za eksperimentalno glasbeno sceno poznih 60. letih prejšnjega stoletja, ki je pridobivala priljubljenosti skozi naslednje desetletje. Izraz krautrock je skovanka glasbenega tiska v Veliki Britaniji, nemške skupine pa se praviloma niti niso identificirale z njim.

Pravzaprav so "dogodki v letu 1968 pripomogli k temu, da se je nemška glasba podala v novo smer – vse je bilo postavljeno pod vprašaj, vse naj bi postalo novo in drugačno. Glasbeniki in skupine niso sprejeli standardiziranega načina življenja. Ločitev od ustaljenih oblik in radosten način samouresničevanja sta privedla do anarhičnih zvočnih eksperimentov. Nekatere skupine so iskale tudi neposredno konfrontacijo s političnim sistemom," sta zapisala kustosa razstave.

Glasbeniki neredko tudi avtorji plakatov
Med plodovitimi oblikovalci, ki so ustvarili vizualno močne ikonografske plakate so Jürgen Spohn, Reinhard Hippen, Karl Oskar Blase, Holger Matthies, Jürgen in Falk Rogner, Günther Kieser ter Emil Schul. A so svoje koncertne plakate s tako rekoč kljubujočim pogumom samoukov pogosto izdelovali kar glasbeniki sami. Plakati, ki so napovedovali koncerte krautrockovskih zasedb, so dokumenti tistega časa z edinstveno estetiko, ki so s postavitvijo v muzeju Bröhan sploh prvič predmet kake razstave.

"Krautrock je bil emancipacijski trenutek za nemške glasbenike," je za The Guardian dejal kustos Siekmann. "Prvikrat so se osvobajali monotonosti tradicionalnih šlagerjev, hkrati pa se osvobodili zgolj posnemanja zvokov ameriškega džeza ali angleških beatniških zasedb," je še dodal. Po njegovih besedah večino spletnih nakupov teh posterjev opravijo kupci zunaj Nemčije in tudi knjigo o zgodovini tega žanra oziroma gibanja Krautrocksampler je leta 1995 napisal britanski avtor Julian Cope.

Brezbrižnost do lastnega zgodovinskega pomena
Siekmann meni, da je eden od razlogov za to, da se nemški pionirji niti niso brigali zares za to, da so dejanski pisali glasbeno zgodovino. Ko je za potrebe sestavljanja svoje zbirke teh plakatov stopil v stik z nekaterimi člani tedanjih zasedb, so mu ti povedali, da preprosto niso obdržali plakatov in drugega materiala iz tistega obdobja. Kot je še dejal, so bili "preprosto preveč osredinjeni na zrenje v prihodnost, da bi razmišljali o sedanjosti".

Razstava Krautrock plakati je v berlinskem Muzeju Bröhan na ogled do 24. aprila.