Skladatelj, etnomuzikolog, slovenist, esejist, urednik in kritik je priznanje prejel na ljubljanskem magistratu. Na slovesnosti je Matjaž Drevenšek izvedel Merkujevo skladbo Charis II za baritonski saksofon solo.

Nagrado so Merkuju podelili za zaokrožen skladateljski opus, ki temelji na ljudskem izročilu in je tako pripomogel tudi k ohranjanju slovenske glasbene tradicije. Merkujevo delo je tako pomembno, obsežno in odmevno, da je že več desetletij nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe in širše kulture, menijo v Društvu slovenskih skladateljev, kjer so ga za dobitnika nagrade razglasili v ponedeljek.

Nadhistorična ustvarjalnost
Merku, ki je celovit skladatelj skoraj vseh glasbenih sestavov in zvrsti, se je preizkušal v več smereh. Prva se kaže v poznoromantičnih mladostnih začetkih, ki so se nato razvili v glasbeni neoklasicizem. V drugem ustvarjalnem krogu si je znotraj modernizma 60. in 70. let izoblikoval samosvojo neoekspresionistično govorico. Tretja, morda za skladatelja najbolj značilna poteza, se kaže v svojevrstni nadhistoričnosti, ko v delih povezuje različne kompozicijske tradicije med avantgardnim in preteklim, med nadzorovano aleatoriko in ljudsko glasbo. V skladateljskem opusu Pavla Merkuja najdemo solistično, komorno, simfonično in vokalno-instrumentalno glasbo, samospeve, zbore pa tudi opero, ki jo je naslovil Kačji pastir.

Pavle Merku, rojen leta 1927 v Trstu, se je glasbo začel učiti pri očetu, ki ga je učil igrati violino, kompozicijo pa sta mu predavala Ivan Grbec in Vito Levi. Merku ni akademsko izobraženi glasbenik ali skladatelj: v Ljubljani je diplomiral iz slovanske filologije, v Rimu pa je doktoriral iz literarnih ved.