Marsikdo, tudi tisti, ki sicer ne gleda zviška na vsakoletno spektakularno parado atraktivnih toalet ter bolj ali manj posrečenih pevskih poskusov, se bo skoraj prezirljivo nasmehnil ob podelitvi naziva dejavnika oblikovanja evropskega civilizacijskega prostora udeležencem Evrosonga. A že sam pogled v nastanek izbora za najboljšo popevko Evrovizije ter prebiranje poglavij iz evropske zgodovine in teorij mednarodnih odnosov lahko prežene posmeh in zaničljiv pogled.

Ko smo se še spominjali druge svetovne vojne
Prvi Evrosong je potekal leta 1956, torej v desetletju, v katerem je druga svetovna vojna še vedno tičala v dejavnem delu spomina Evropejcev. Proces povojne obnove po letu 1945 je bil najtemeljitejši proces regeneriranja zaradi velike morije razrušene Evrope v zgodovini starega kontinenta. Obsežnost in temeljitost izgrajevanja "Evrope za 21. stoletje" nista bili le posledica gigantskega rušilnega potenciala v drugi svetovni vojni uporabljenega orožja, pač pa tudi posledica želje voditeljev evropskih držav in razumnikov, da bi postavili zares trdne temelje evropski skupnosti. Ti naj bi preprečevali vedno vnovične izbruhe političnih kriz in vojn.

Politične elite zahodnega dela Evrope so se "vrgle" v izgrajevanje Evropske gospodarske skupnosti, v proces, ki je počasi pripeljal do ustanovitve Evropske unije, vzporedno pa je povezovanje potekalo tudi na nepolitičnih področjih. Če upoštevamo ugotovitve zagovornikov liberalne teorije mednarodnih odnosov, ki velike vloge v odnosih med državami ne pripisuje le državnikom, pač pa tudi kulturnim in gospodarskim udeležencem ter nevladnim organizacijam, so tudi nepolitične akcije prispevale pri gradnji trdno povezane sodobne evropske skupnosti.

Od religije prek znanosti do pesmi
Ena izmed takšnih akcij je bila ustanovitev EBU-ja oziroma Evropske radiotelevizijske zveze leta 1950. EBU je od svoje ustanovitve kot okvir za izmenjavo radijskih in televizijskih vsebin med državami članicami skrbel za bogato kulturno izmenjavo v evropskem prostoru. In pobuda za Evrosong je prišla ravno iz vrst vodilnih mož EBU-ja. Z vlogo Evrosonga kot dejavnika vzbujanja občutka pripadnosti evropskemu kulturnemu prostoru, ki pa je temeljni pogoj za dejanski obstoj slednjega, se strinja tudi magister Boštjan Šaver z oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede.

Šaver je vlogo Evrosonga v evropskem kulturnem prostoru postavil v zgodovinski kontekst in pri tem segel celo v čas pred nastopom razsvetljenstva: »Med prve etape ustvarjanja skupnega evropskega kulturnega prostora zagotovo sodi religijsko povezovanje, ki mu kasneje sledi razsvetljenstvo ali odčaranje (religijsko) začaranega sveta (o tem je govoril Max Weber). Tako kot je skupen religijski pogled na svet povezal številna evropska mesta v srednjem in novem veku, na podoben način so številni razsvetljensko naravnani intelektualci, umetniki in znanstveniki pričeli sistematično raziskovati ali beležiti naravo zvezdnatega neba in ponotranjenih moralnih zakonov posameznika (o tem se lahko podučimo v pisanju Immanuela Kanta). Pri tem so se znotraj številnih večjih evropskih imperijev pogosto selili iz mesta v mesto in povezovali navidez nepovezano Evropo v enoten prostor.«

Zamišljena skupnost ljubiteljev Evrosonga
Odločilni trenutek pa je nastopil z rojstvom množične in popularne kulture v 19. stoletju, ki sta prejšnjo komunikacijo med evropskimi narodi, v kateri so dejavno sodelovale le intelektualne in družbene elite, razširili tudi med običajne ljudi. Šaver tako pravi: "V takšnem kontekstu lahko Evrosong nedvomno beremo kot logično posledico preteklih evropskih združevanj, hkrati pa kot pomemben dejavnik cikličnega, mitičnega obnavljanja aktualnega občutka pripadnosti vsemu, kar diši po evropskem.« Evrosong tako v ljudeh vzbuja občutek pripadnosti zamišljeni skupnosti na ravni evropskega kontinenta − kot si jo je zamislil Benedict Anderson − in tako pripomore »tudi k preprečevanju konfliktnih situacij in nepotrebnemu nasilju".

Zoper strah pred nenznanim
Evrosongu in drugim podobnim kulturnim projektom prispevek k zmanjševanju možnosti konflikta med državami priznava tudi magistra Sabina Kanjč s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Pri tem se je Kanjčeva navezala na delovanje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki si varnost in stabilnost v Evropi prizadeva zagotoviti tudi prek spodbujanja s politiko navidezno nepovezanih akcij v polju kulture, znanosti in izobraževanja ter prek spodbujanja spoštovanja človekovih pravic.

Kanjčeva pravi: "V tej luči je prispevek kulturnih projektov v poznavanju in s tem v odpravljanju strahu pred neznanim, hkrati pa v spoznavanju in zavedanju nekaterih vrednot. /…/ Takšni projekti in celotna kulturna politika so usmerjeni k temu, da politika umetnikom omogoča, da se izražajo, vpliv umetnikov na politiko pa je lahko dvojen: prek njihovih del in prek tega, da "so", da se premikajo in da prinašajo in prenašajo ter spoznavajo drugačnost. Prek tega drugega vpliva so del prispevka kulturne politike k zmanjšanju konfliktov in medsebojnem spoznavanju ter tudi spreminjanju."

Delo predstavnikov evropskih držav na izboru evropske najpopevke in članov njihovih ekip tako vendarle simbolno presega predstavitev tekmovalnih skladb in boj za prestižno lovoriko. So nasledniki številnih zvenečih imen iz sveta znanosti, politike in kulture, ki so skozi dolga stoletja po razpadu antičnega rimskega cesarstva, po katerem je "Evropa morala začeti s točke nič", pomagali ustvariti Evropo, kot jo poznamo danes. Kot pravi Boštjan Šaver: "To kar je diplomacija na politični ravni, je zagotovo pesem, literatura, slikarstvo, fotografija, film, šport in še marsikaj drugega na ravni kulture."