Oglas
Trojica iz Teksasa, katere oboževalcev ni navdušil le rock z močnimi bluesovskimi vplivi, ampak tudi neverjetno dolgi bradi dveh članov, bo konec februarja izdala "obogateni" različici albumov Tres Hombres in Fandango! Ne bojte se, saj ne vsebujeta obogatenega urana, ampak še nikoli objavljene posnetke živih izvedb pesmi, katerih studijska izvedba je bila vključena že na izvirni izdaji albumov (Tres Hombres je izšel leta 1973, Fandango! pa dve leti pozneje). Seznam skladb na vsaki od novih izdaj bo tako daljši za tri naslove.
Nepopoln studijski album
Tudi Fandango! je ZZ Topom prinesel uvrstitev na med vročih 10. Album je pristal na 10. mestu Billboardove lestvice. Album ni poseben le zato, ker bo doživel drugo izdajo. Fandango! namreč ni popoln studijski album. Že izvirna izdaja je bila mešanica studijskih in živih posnetkov. Pa še s posnetki v živo je nekaj "narobe". Poleg venčka koncertnih izvedb avtorskih skladb Teksačanov so na album pot našli tudi zapisi skladbe Willieja Dixona Mellow Down Easy. Nova izdaja prinaša še posnetke pesmi Heard It on the X, Jailhouse Rock in Tush.
Zahvala Johnu Leeju Hookerju
ZZ Top so leta 1970 ustanovili Billy Gibbons, Dusty Hill in Frank Beard. V hudi rokovski konkurenci domačega Houstona so skušali prepričati z rokovsko nadgradnjo bluesa in humorjem. Ljubezen do prešernega smeha jim piše že na obrazu; resnobneži že ne bi naokoli korakali s pol metra dolgo brado. Čeprav so od začetka prisegali na avtorsko glasbo, morajo biti za mednarodni uspeh vsaj malo hvaležni tudi Johnu Leeju Hookerju. Idejo za zanimivi kitarski vložek v veliki uspešnici La grange z albuma Tres Hombres so namreč ZZ Top našli v pesmi Boogie Children legendarnega bluesovskega glasbenika.
Prelomni izum videa
Čeprav so se uveljavili že v sedemdesetih, veljajo ZZ Top za eno od skupin, h katerih uspehu je veliko pripomogel tudi "veliki izum osemdesetih". Govorimo seveda o videu. Le največji "mojstri selektivnega spomina" so lahko brez težav pozabili može z dolgimi bradami in čepicami igralcev golfa. Kljub neutrudni proizvodnji videov in kljub temu, da Billy Gibbons velja za enega najboljših rokovskih kitaristov, pa so ZZ Top v drugi polovici osemdesetih nekako utonili v poplavi tedaj tako priljubljenih power metalnih skupin in poskočnih sintetičnih melodij.
Letos so osemdeseta spet veliki hit klubskih plesišč, morda bo leto 2006 prineslo ponoven vzpon nekega drugega poglavja glasbene zgodovine osemdesetih. Tistega, ki nekaj vrstic nameni tudi rokerjem iz Teksasa.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje