Schwarzkopfova, ki je zaslovela zlasti z interpretacijami Mozartovih in Straussovih del, se je s koncertnih odrov umaknila že leta 1975, a vseeno še danes - ob Marii Callas - velja za eno ključnih figur opernega sveta v preteklem stoletju. Njene vloge so segale od Elvire v Mozartovi operi Don Giovanni do Maršalke v Kavalirju z rožo Richarda Straussa. Ostale so ohranjene na številnih ploščah in zgoščenkah, prav tako njeni pevski recitali z nemškimi liričnimi in včasih tudi popularnimi pesmimi.

Italijanski ljubitelji opere so Schwarzkopfovo klicali "diva assoluta". Andre Tubeuf, eden najvplivnejših evropskih glasbenih kritikov in njenih neizmernih občudovalcev, je zapisal, da se morda nikoli več ne bo pojavila tako dobra izvajalka recitalov, kot je ona. Sodelovala je z vrsto slavnih dirigentov, kot so Wilhelm Furtwaengler, Otto Klemperer, Vittorio de Sabata in Herbert von Karajan.

Napaka, ki bi je skoraj stala kariere
Elisabeth Schwarzkopf se je rodila 9. decembra leta 1915 v Jarotschinu v Šleziji blizu Posena (današnjega Poznanja), tedaj vzhodnem delu Nemčije, ki je po I. svetovni vojni po določitvi novih meja postal poljski Jarocin. Njena družina se je preselila v Berlin, kjer je študirala na Visoki šoli za glasbo, danes Univerzi umetnosti. Napačna presoja njenega prvega pevskega učitelja, ki je menil, da je kontraaltistka, je skoraj uničil njene ambicije. Napako je zaznala njena mati in ji omogočila, da je zamenjala učitelja.

Debitirala je v Berlinski operi kot ena izmed cvetličnih deklic v Parsifalu Richarda Wagnerja in od takrat je njena slava strmo rasla. Zaradi tuberkuloze je morala nato eno leto počivati, čeprav je ravno takrat podpisala pogodbo z Dunajsko državno opero. Po okrevanju je leta 1944 lahko nastopala le nekaj tednov, potem pa so zavezniki napadli Dunaj in zasuli mesto z bombami.

Težka povojna leta
V prvih dnevih po vojni je zabavala ameriške vojake in za plačilo dobivala ameriške pakete. Ko pa so se evropske operne hiše znova odprle, je njena slava strmo rasla, ko je nastopala na Dunaju, v Salzburgu, Bayreuthu, milanski Scali in drugod.

Lahkoživka na željo Stravinskega
Na željo Igorja Stravinskega je prevzela glavno vlogo v operi Lahkoživka, ki so jo leta 1951 krstno (v svetovnem merilu) izvedli v Benetkah. Arturo Toscanini, tedaj že malo v letih, jo je potem, ko jo je slišal peti v Missi Solemnis v Scali, pohvalil, da še nikoli ni delal s tako dobro sopranistko. Arthur Rubinstein je prek nje vzljubil ljubezenske samospeve, kot je zapisal v svojih spominih.

"Dokazala je, da je človeški glas lahko prav tak instrument za fraziranje kot violina," je zapisal neki navdušen kritik po njenem prvem nastopu v londonskem Covent Gardnu leta 1947, kjer je pela z Dunajsko državno opero. V Združenih državah je debitirala leta 1953, po poroki z Walterjem Leggejem, ustanoviteljem filharmoničnega orkestra, ki je delal v založbi plošč.

Zavetnik glasbe na domači polici
Med njenimi številnimi priznanji je bil tudi zlati orfej, ki ga je umetnica leta 1955 prevzela iz Toscaninijevih rok. Leta 1961 je dobila Edisonovo nagrado za promocijo plošč, leta 1967 pa beneško televizijsko nagrado kot najboljša evropska sopranistka.