Opero, ki predstavlja vrhunec slovenske modernistične operne tradicije, je Marij Kogoj snoval med letoma 1924 in 1927 in velja za njegovo najpomembnejše delo. Libreto za opero sta po drami ruskega pisatelja Leonida Andrejeva napisala Marij Kogoj in Josip Vidmar, krstno pa so jo uprizorili leta 1929 z dirigentom Mirkom Poličem. Druga postavitev je potekala 1957 pod vodstvom dirigenta Sama Hubada, leta 1990 pa je dirigentsko taktirko zavihtel Anton Nanut. Želja po uprizoritvi dela v koprodukciji ljubljanske in mariborske Opere se je pojavila že leta 1986, a projekta niso realizirali vse do leta 2012 kot eden od vrhuncev Evropske prestolnice kulture, za katero je dirigent Uroš Lajovic revidiral partituro po osmih letih preučevanja.
Dileme zahtevne Kogojeve partiture
Delo je bilo zahtevno, saj opera v izvirni obliki velja za neizvedljivo, zato tudi nikoli ni bila objavljena, del partiture pa se je izgubil. Kogojeva glasbena govorica je edinstvena mešanica elementov pozne romantike, atonalnih prvin in svobodne tonalitetnosti z sodobnimi glasbenimi prijemi, kot je t. i. govorno petje, s katerimi se je seznanil med študijem na Dunaju. Z glasbo je naslikal človekov duševni svet, njegovo razklanost na temno in svetlo stran. Lajovic se je moral soočiti tudi z dilemami, ali je bil skladatelj v času pisanja dela res duševno bolan in kot je sklenil po dolgem preučevanju, to ne more držati, saj v takšnem stanju ne bi mogel doseči takšnega ustvarjalnega presežka.
Brez mask, ki zakrivajo resnico življenja
Opera pripoveduje o vojvodi Lorenzu, ki želi napraviti obračun svojega bivanja in začuti potrebo, da bi prišel stvarem do dna in spregledal resničnost okrog sebe in v sebi, brez mask, ki nenehno zakrivajo resnico življenja. Kljub hudi duševni krizi pa Lorenzo ve, da se mora spoprijeti sam s seboj, če želi v svojem hotenju uspeti.
Glavno vlogo duševno razklanega protagonista je odigral solist ljubljanske opere Jože Vidic, ki je pojasnil, da se te opere "drži sloves zelo težke, mračne opere." Označuje jo tudi izredno gosta inštrumentalizacija, zato se mora pevec prav boriti, da vzpostavi dialog z orkestrom, je še pojasnil in dodal, da lepa, na trenutke lirična glasba poslušalca odnese daleč proč in mu postavlja ogromno vprašanj. Režiser Janez Burger zgodbo vidi zelo svetlo in pozitivno, kot zgodbo o razsvetljenju in o tem, "kako junak spozna Boga - kako odvrže strahove, banalnosti svoje psihe in se združi z Bogom," je pojasnil ob januarski premieri v Mariboru.
Danes opera ne učinkuje več avantgardno
Čeprav je opera kmalu po nastanku leta 1927 veljala za enega glavnih, z Evropo primerljivih dosežkov slovenske glasbene moderne, je ostala evropski in svetovni kulturni javnosti skoraj povsem neznana. In čeprav po mnenju dirigenta Lajovica opera danes ne učinkuje več avantgardno, letošnja postavitev Črnih mask opozarja na pomembno, a prezrto delo slovenske moderne, ki velja za vrhunec slovenske modernistične operne tradicije. Hkrati pa s simbolnim sporočilom povezovanja, ustvarjanja in ustvarjalnosti združuje osrednji slovenski operno-baletni gledališki hiši.
Glavni solisti so Jože Vidic, Andrej Debevec, Martina Zadro, Saša Čano, Peter Martinčič, Martin Sušnik in Darko Vidic, nastopa še baletni ansambel, operni zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana. Kostumografija je delo Alana Hranitelja, scenografija kolektiva Numen in Ivane Radenović. Posnetek je nastal na eni od ljubljanskih predstav pod okriljem Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Urednik oddaje je Daniel Celarec, režiser Igor Zupe.