"Črne maske so bile besedilo, ob katerem je Kogojev genij dosegel višek, ki ga doslej na opernem odru med Slovenci nihče ni presegel", je že davnega leta 1965 zapisal muzikolog Borut Loparnik. "S to opero lahko stopimo pred svet – in če tega nismo storili in še vedno ne poznamo njene vrednosti, je to dokaz več, kako malo cenimo in razumemo Kogojevo umetnost." In zdi se, da bomo Slovenci zdaj naredili velik korak v to smer: Velika dvorana Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo že to nedeljo prizorišče slavnostne premiere Kogojeve opere Črne maske.

Predstava pod taktirko Uroša Lajovca in v režiji Janeza Burgerja, s katero se velikopotezno zaključuje otvoritveni vikend vseslovenskega projekta EPK, je koprodukcija Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Javnega zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in SNG Opera in balet Ljubljana.

Norost, smrt in požar - vse v treh urah
Protagonist Črnih mask (1929) je Lorenzo, vojvoda di Spadaro (Jože Vidic / Dušan Topolovec), gostitelj veličastnega plesa v maskah, na katerem se nepovabljene prikažejo tudi črne maske, ki jih je pritegnila svetloba. Po celi vrsti grotesknih srečanj z maskiranimi gosti je Lorenzo vse bolj razrvan in duševno razklan. Potem, ko prikliče hudiča, spozna svojo mračno preteklost in ugotovi, da ni potomec prejšnjega vojvode di Spadara, ampak konjskega hlapca in vojvodinje. Po dvoboju med Lorenzom in njegovim dvojnikom Lorenzo umre. Zgodba se nadaljuje s pogrebom, nato pa s ponovno prireditvijo maškaradnega plesa z zdaj že psihično povsem neprisebnim Lorenzom, ki ne prepozna niti svoje žene. Zgodba se konča s popolnim uničenjem Lorenzovega gradu v požaru, ki ga je zanetil dvorni norček Ecco. In če se vse to zdi hudo moreče, se motite: Burger Črne maske razume kot zgodbo s "happy endom", pripoved o človekovem razsvetljenju in srečanju z Bogom.

Črnih mask, Kogojevega največjega dela, se drži sloves zelo težke, mračne opere; mojstrova glasbena govorica je nenazadnje edinstvena mešanica elementov poznega romantike, atonalnih prvin in svobodne tonalitetnosti. Žal je veliko njegovih samospevov, zborov in glasbenoteoretičnih spisov je ostalo nedokončanih, predvsem zaradi naglega napredovanja duševne bolezni. Po nedeljski premieri Črnih mask v SNG Maribor sledijo še ponovitve 17., 19., 21., 22., 24. in 25. januarja, v začetku marca pa bo opero mogoče videti tudi v Ljubljani.

In če je lani Jan Cvitkovič v Portorož po nagrado za svoj drzni film Archeo prišel naravnost iz porodnišnice, je njegov kolega (in avtor leto starejšega, a prav tako za slovensko filmsko umetnost skrajno prelomnega filma Circus Fantasticus) leto dni pozneje v podobnem položaju: Janez Burger v kratek pogovor o Črnih maskah privoli le, če ne bo treba tisti dan ravno drveti v porodnišnico. No, na koncu tovrstnega alarma ni bilo - in zdi se, da Burger manj kot teden dni pred premiero treme (še) ni imel. V zvezi z očetovstvom mu istega vprašanja raje nismo postavljali.

Črne maske so izpostavljene kot ena najbolj prominentnih programskih točk EPK-ja. Glede na to, da je bil celoten projekt EPK v zadnjih mesecih v medijih velikokrat obravnavan z nekakšnim negativnim predznakom, pa naj je šlo za pomanjkanje denarja, težave z nekaterimi osrednjimi lokacijami ali samim programom, se vam zdi, da ima ta premiera, če bo uspešna, priložnost spremeniti negativno nastrojenost in pavšalne sodbe javnosti? Da bodo po tem ljudje sodili celotno leto, ki nas še čaka?

Upam, da. Trenutno je v državi in v svetu taka klima, da so vsi bolj pesimistično nastrojeni. Bolj ali manj o vseh stvareh se piše negativno, tako da sem se odločil, da tega kaj pretirano niti ne bom spremljal. Vsi delamo s polno paro, da bomo nared za premiero in da bomo dobro začeli. Upam, da bo vse drugo to odražalo.

Za Črne maske velja, da v ospredju ni toliko sama narativna zgodba, ampak prej psiha protagonista. Ta element se zdi mogoče na neki način soroden Circusu Fantasticusu - mislite, da ste bili vi zato logična izbira režiserja? Oziroma, kako ste, potem ko je od projekta odstopil Tomaž Pandur, prišli v igro?

Črne maske so zgodba o razsvetljenju, o tem, kako junak spozna Boga - kako odvrže strahove, banalnosti svoje psihe in se združi z Bogom. V bistvu je to zelo svetla in pozitivna zgodba - in v tem je zelo podobna Circusu Fantasticusu; v boju teme proti luči se je našel. Tudi glavni lik je podoben tistim v mojih filmih - zelo močan moški lik, ki ima težave sam s seboj.
Kar se sodelovanja tiče, pa me je poklical Danilo Rošker in me vprašal, ali bi delal Črne maske - in jaz sem rekel, da bi. Tako preprosto je bilo. Teh predzgodb, kako je bilo s Pandurjem, ne poznam, niti me preveč ne zanimajo. Ko me je Rošker povabil, sem angažiral ekipo in od takrat naprej delamo. Mi je pa vse skupaj vzelo precej časa, moram priznati - poklical me je že lanskega maja.

Tako preprosto? Niste imeli - glede na to, da imate do zdaj izkušnje s filmsko, ne pa tudi z gledališko režijo - nobenih pomislekov? Ni bilo nobenega "Kaj pa, če ne bom zmogel?" trenutka?

Ne, nobenega. Kot prvo, režija je režija - popolnoma vseeno je, ali režiraš film ali predstavo; v samem delu jaz ne vidim nobene razlike. Kot drugo, v svetu so najuspešnejši operni režiserji - filmski režiserji. V Cirque du Soleil prav tako delajo filmski režiserji. Ne zdi se mi, da je to kaj nenavadnega, in Roškerjeva odločitev, da je za tak ogromen projekt poklical mene, se mi zdi pravzaprav logična.

Ko človek prebere, da je scenografija delo tandema Numen, kostumi pa Alana Hranitelja, si je dejansko lahko predstavljati zelo pandurjevsko uprizoritev. Ste se zavestno skušali odmakniti od tovrstnih pričakovanj in iti v drugo smer?

Pandurja sploh ne poznam niti nisem hotel poslušati, kaj se je s projektom dogajalo pred mojim prihodom. Numen seveda ne delajo samo s Pandurjem, ampak so najboljši scenografi na tem območju, zato se mi je zdelo logično, da jih povabim k projektu. Alan Hranitelj pa z menoj dela pri vseh projektih, tako da je prav tako samoumevno, da sem ga vzel. Zbral sem ekipo, s katero vedno sodelujem.

Predstavljam si, da sta morala z maestrom Lajovicem, ki je zadolžen za glasbeno vodstvo uprizoritve, tesno sodelovati. Sta se vajini viziji v glavnih smernicah ujemali? Zanima me, kako človek uveljavi svoj glas ob nekom, ki se je z redakcijo opere ukvarjal dolgih osem let in ki jo najbrž vidi že kot del sebe?

Umetniških nesoglasij med nama ni bilo, ker ekstremno dobro sodelujeva; na splošno velja to za celotno ekipo, od Hranitelja, Numen in Lajovica pa do Cluga in solistov. Na srečo smo pri projektu sami zreli ljudje, ki se zavedamo, da je treba postaviti svoje ege v ozadje, delo pa v ospredje. Vedno smo iskali optimalno rešitev za projekt, ne pa take, s katero bi si kdo "pumpal" ego.
Z Urošem Lajovicem je krasno sodelovati: prvič, ker ogromno ve, predvsem pa zato, ker je ob tej operi preživel ogromno časa. Pri sami izvedbi se seveda opazi, da predlogo pozna do obisti. Zelo, zelo natančen človek je in natančno se prebija skozi glasbo.

Sam je v nedavnem intervjuju sicer priznal, da se je Črnih mask lotil pod napačno predpostavko, da Kogoj, ki je trpel za shizofrenijo, pri komponiranju te opere ni bil več čisto pri sebi. Ste imeli tudi vi kake izhodiščne predsodke, ki so se nato med delom porušili?
Ne, nobenih. Prebral sem besedilo, poslušal glasbo in bolj sem "padal notri", bolj genialno se mi je vse skupaj zdelo. Na začetku imaš do glasbe, ki je precej nenavadna in ne gre preveč dobro v uho, rahlo averzijo. Ampak dalj jo poslušaš, bolj ti je všeč.

Ste poskušali opero, ki je nastala v času modernizma, kako aktualizirati, navezati na sodobni čas?
O tem sem sicer razmišljal, a mislim, da je sama glasba tako brezčasna, da bi jo razvrednotili in zbanalizirali, če bi jo skušali aktualizirati. Predstava je tako univerzalna, da bi kakršno koli prestavljanje v kontekst, ki ni njen lasten, uničilo, kar je na njej najlepše. Poleg tega pa se je ta opera izvajala le malokrat. Drugače je, če imaš pred seboj Shakespearovega Kralja Leara, ki je bil izvajan že pet tisočkrat in je v njem vsak režiser našel nekaj drugega. Zdi se mi, da je treba opero, ki je bila uprizorjena tako malokrat, približati ljudem, preden ji začneš dodajati lastne interpretacije. Ljudem je treba v čisti formi pokazati, kaj to sploh je - in sam sem šel v to smer.

A tudi tista peščica uprizoritev se v zgodovino ni vpisala ravno kot kak bleščeč uspeh. V ljubljanski operi neuspeh premiere leta 1929 pripisujejo "provincialnemu specifikumu tedanje Slovenije, ki novotarijam – tudi če so se te pozneje izkazale za velik umetniški dosežek – praviloma ni bilo naklonjeno". Ste dobrih 80 let kasneje glede slovenske publike bolj optimistični? Se vam zdi, da Kogoj zdaj lahko najde več razumevanja? Ali pa v bistvu niti ni namen opere, da bi nagovorila široko publiko?

Absolutno je namen opere to, da nagovori široko publiko. Zakaj bi ustvarjali tako velik in tako drag projekt, če ne za publiko? Mi jo bomo vsekakor skušali nagovoriti - je pa opera pač taka, kakršna je; leta 1929 je bila za Slovenijo verjetno precej šokantna. Predstavljam si, da 80 let pozneje ne bo več tako zelo revolucionarna.

Načeloma pa, kar se publike tiče, nikoli nisem povsem prepričan. Pri kakšnih filmih računam, da bo prišlo veliko ljudi, pa ni nobenega, spet drugič računam, da ne bo nikogar, pa je gledalcev veliko. Publike ne razumem prav dobro.