Pod taktirko Mirka Cudermana so v sklopu vokalnega abonmaja 2005/2006 ob spremljavi Slovenskega komornega zbora in zbora Consortium musicum nastopili baritonista Rok Bavčar in Matevž Kink ter bas vokalista Tadej Osvald in Janko Volčanšek, na klavirju pa jih je spremljala Tatjana Kaučič.

Epsko pesnitev o slovenskih kmečkih uporih Antona Aškerca je leta 1956 ob desetletnici zbora APZ Toneta Tomšiča uglasbil skladatelj Matija Tomc. Celovečerna kantata zahteva velik mešani zbor, ki se spopada z zahtevno tehnično in muzikalno nalogo, saj kantata vsebuje veliko dramatičnih prizorov ter liričnih mest. Do danes so jo uprizorili samo dvakrat: leta 1956 in 1980.

Kako 835 verzov spraviti v en celovečerni koncert?
Ko je Tomc pisal glasbo za Aškerčevo pesnitev, se je srečal z dvema težavama. Prva je bila dolžina, saj Stara pravda obsega kar 835 verzov, to pa zadošča kar za štiri celovečerne koncerte. Druga težava pa je bilo vprašanje, ali jo uglasbiti kot vokalno ali vokalno-inštrumentalno skladbo. Tomc je izhajal iz takratnih možnosti zbora APZ Toneta Tomšiča, ta je bil takrat izključno vokalni zbor, zato se je odločil, da bo skladba vokalna in omejena na en celovečerni koncert.

Uporni Aškerčevi verzi
Tomc je o uglasbitvi Stare pravde dejal, da so bili Aškerčevi verzi za uglasbitev "zelo uporni, saj je skladatelj v neprestani borbi" z Aškercem: "Komaj glasba steče, pa je že teksta preveč ali premalo. Če se skladatelj preveč naslanja na Aškerčev metrum, postane glasba toga, okorna." Med delom je torej Tomc ves čas iskal kompromisno rešitev.