Oglas
Dunajski simfoniki so namreč leta 1900 nastali kot protiutež dokaj konservativnih Dunajskih filharmonikov in dunajsko glasbeno sceno obogatili z izvedbami glasbe popularnih zvrsti. Govorimo seveda o popularnih zvrsteh z začetka 20. stoletja. Čeprav Dunajski simfoniki danes seveda ne veljajo več za zasedbo, ki bi Dunajčane seznanjala z zadnjimi uspešnicami popularne glasbe, pa je njihovo delo še vedno neločljivo povezano z oblikovanjem glasbenega utripa avstrijske prestolnice. Izvedejo namreč kar lep del od okoli 200 simfoničnih koncertov, ki se vsako leto zvrstijo na Dunaju.
Večna popularna glasba
Sloviti orkester je v Cankarjevem domu posegel nekoliko globlje v zgodovino. Pod vodstvom Fabia Luisija je izvedel dela W. A. Mozarta, Frederica Chopina in Roberta Schumanna, ki so tudi že pred stoletjem veljali za vedno aktualne klasike in njihovih del ne bi mogli uvrstiti med velike uspešnice leta 1900. Morda bi se morali zdaj ugrizniti v jezik. Schumannovi, Mozartovi in Chopinovi sestavi so namreč uspešnice prav vsakega obdobja, saj si je prav vsak izmed trojice prislužil mesto med velikani klasične glasbe.
Viharništvo W. A. Mozarta
Dunajski glasbeniki so Ljubljančane najprej zapeljevali z Mozartovo simfonijo št. 25 v g-molu. Molovska lestvica je delu nadela čustveno nabit značaj, ki je povsem ustrezal vzdušju, ki je takrat zavladalo v literaturi. To so namreč v germanskem prostoru začeli obvladovati pesniki sloga Sturm und Drang (Viharništvo), ki so s svojo razčustvovano poezijo že napovedovali nastop romantike. Morda se je ravno ob prebiranju tovrstne poezije Mozart odločil za pisanje simfonije, ki jo zaznamuje patetična vznesenost, saj raziskovalci Mozartovega življenja v času, v katerem je nastala simfonija, niso našli prav nobenega pretresljivega dogodka, ki bi Mozarta pahnil v melanholično vzdušje.
"Nesposobnost" Frederica Chopina?
Druga "točka" Dunajskih simfonikov je prinesla Chipinov koncert za klavir in orkester št. 1 v e-molu. Koncert je mladostno delo Frederica Chopina, mladi skladatelj pa ga je napisal za prste zelo izurjenega in vrhunskega pianista. Ob njegovem nastopu je orkestru odrejena zgolj vloga spremljevalca, ki ne sme zasenčiti solista. Zaradi "siromašnega" dela, namenjenega orkestru, se je pojavil celo sum, da Chopin preprosto ni znal napisati dobrega orkestrskega dela. V 19. stoletju se je pojavilo več poskusov izboljšati "pomanjkljivost" Koncerta za klavir in orkester št. 1 v e-molu, a se - na srečo - nobeden ni uveljavil.
Ko Schumann prebira poezijo
Veliki finale je bil v znamenju Schumannove simfonije št. 1 v b-duru, ki se je je oprijelo tudi ime Pomladna. Simfonija je leta 1841 nastala kot po tekočem traku. Schumann je vse note napisal v zgolj štirih tednih, pet tednom zatem pa je delo v Leipzigu že doživelo krstno uprizoritev. V simfonijo je Schumann prelil občutje, ki mu ga je vzbudilo prebiranje Pomladanske pesmi pesnika Adolfa Böttgerja. Pomladna simfonija je tako izrazito lirsko in čustveno delo, ki romantične duše hitro "pahne" v sanjarjenje.
Kitajec sreča Dunajske simfonike
Poleg orkestra in njegovega dirigenta je bil zvezdnik večera tudi Kitajec Lang Lang. Čeprav ni star več kot 23 let, se je z nastopi v največjih koncertnih dvoranah po svetu v zadnjih letih prebil med vodilne pianiste. Prelomnica v Kitajčevem življenju je nastopila že leta 1999, ko je na festivalu Ravinia "vskočil" namesto bolnega pianista in osupnil zbrano občinstvo. Nastopu so sledila povabila za nastope v dvoranah Carnagie in londonski dvorani Wigmore, Lang pa je nastopil tudi z znamenitmi Londonskimi filharmoniki, orkestrom Marijinskega gledališča v Sankt Peterburgu, Simfoniki iz San Francisca, Newyorškimi filharmoniki in drugimi velikimi orkestri.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje