Oglas
Krst dokumentarca režiserja Grega Whitelyja je bil eden od vrhuncev letošnjega filmskega festivala Sundance. Film New York Doll ne prinaša portreta »zmagovitega« obdobja Američanov, ki niso zasloveli le s svojo glasbo, ampak tudi s svojo zloglasno, skoraj trasvestitsko, odrsko opravo, temveč govori le o ponovni združitvi skupine.
Morrisseyjeva pobudaSkupina se je na pobudo velikega oboževalca britanskega pevca Morrisseyja spet zbrala in nastopila v Londonu, leta 2006 pa naj bi celo izdala nov album. Pri nastajanju albumabodo sodelovali kitarist Steve Conte, basist Sami Yaffa, bobnar Brian Delaney in klaviaturist Brian Koonin. Vsi pa pa bodo zagotovo pogrešali basista Arthurja "Killerja" Kana, ki je za levkemijo umrl kmalu po koncertu v dvorani Royal Festival Hall v Londonu.
Kanu je veliko minut odmerjenih tudi v dokumentarcu, ki spregovori tudi o dvomih, ki so razjedali glasbenika, ko je prejel ponudbo o ponovni združitvi stare klape. Kane se je namreč v času mirovanja kariere rokovskega zvezdnika posvetil mormonski veri in sije zato le težko predstavljal vrnitev na glasbene odre.
Šeme sredi New Yorka
Ko so New York Dolls leta 1971 pridrli na newyorško glasbeno sceno so v trenutku postali ena največjih rokovskih senzacij. S svojim surovim rokom, začinjenim z androgenim videzom v slogu Davida Bowieja, natupiranimi pričeskami, miganjem z boki in zloglasnim predajanjem omami opojnih substanc so postavili temelje razvoja ameriške pankovske scene, bili pa so tudi predhodniki bombastičnega metala, ki je s skupinami Motley Crue, Twisted Sister, Poison in drugimi postal ena osrednjih atrakcij glasbenega dogajanja v osemdesetih.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje