Oglas
Mahmud Ahmadinedžad se je takoj po prevzemu predsedniškega položaja odločil iranski kulturni prostor očistiti vseh zahodnih vplivov; tudi rap se je pri njem znašel v nemilosti. A kaj, ko si je eden izmed mladih iranskih glasbenikov, ki zavzeto zasledujejo iste cilje kot predsednik, svoj boj odločil bojevati ravno s pomočjo rapa.
Vrzi Che Guevaro iz Irana!Besedila najstnika Kiaraša Alimija namreč neusmiljeno bičajo po mladih Irancih, ki na sprehodih po ulicah ponosno razkazujejo majice s podobo legendarnega upornika Che Guevare, se navdušujejo nad ameriško košarkarsko ligo, v svojo govorico vnašajo prvine slenga nevarnih ameriških predmestij in so še posebej navdušeni nad Eminemovo glasbo.
Najboljši upor je upor "od znotraj". Upor, ki ga zasnuješ pod pretvezo, da podpiraš načela in ideale svojih nasprotnikov. Tako očitno meni tudi devetnajstletni Alimi, saj je njegova glasba močno podobna glasbi v Iranu tako zelo priljubljenega Eminema. Tudi slogovno mu je podoben. Svoj gnus nad ameriškim kulturnim imperializmom je Alimi zavil v jezen govor, v katerem ne manjka sočnih kletvic.
Posebna kategorija za iranski rap?
Ahmadinedžad oziroma njegove komisije za nadzor medijskih vsebin so se verjetno znašle pred precej težkim delom. Po eni strani Alimijeva glasba niti približno ni podobna "prefinjeni klasični iranski glasbi", kakršna naj bi v "novem" Iranu zavladala na valovih radijskih postaj, a kaj, ko bi bil rap Kiaraša Alimija lahko zelo učinkovito sredstvo za pridobivanje privržencev vladajoče politične usmeritve med mladimi Iranci, ki si vzornike radi poiščejo daleč na Zahodu.
Mladi Kiaraš Alimi ni želel napovedovati usode svoje glasbene kariere. Dejal je le: "Če je Ahmadinedžadova tarča invazija v obliki kulturne dekadence, potem imava iste cilje."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje