Nika Roza Danilova ima 25 let, s projektom Zola Jesus pa je podpisana že pod pet albumov. Glasbenica ruskih korenin je odraščala v gozdovih Wisconsina, kjer so zime dolge, osama pa neskončna. Njen oče je bil lovec, ki je skrbel, da se je na krožnikih redno znašlo meso jelenov in fazanov, mleko so dobili od sosedov, živeli so preprosto življenje v stiku z naravo.

Sredi prostrane divjine je Nika pri rosnih sedmih odkrila opero, kmalu je starše moledovala za učne ure petja. Pri 10 je že nastopala, a je zaradi velike treme mislila, da ji takšna pot ni usojena, na odru je v hipu otrpnila, kot perfekcionistka je bila prepričana, da preprosto ni dovolj dobra. A našla je rešitev: alter ego, ki ga je poimenovala Zola Jesus, po Jezusu Kristusu in pisatelju Emilu Zolaju. Seveda je želela provocirati namenoma.

Med študijem v Madisonu je kar v svojem stanovanju posnela prvenec The Spoils. Bila je zima, čas, ko ustvarja najraje. EP-ju Stridulum je sledil album Stridulum II, s katerim jo je odkrila širša glasbena javnost. Leta 2011 je prišel Conatus, v času promocije omenjene plošče je obiskala tudi Ljubljano, a koncert ni bil najuspešnejši zaradi njenih težav z glasom. Leta 2013 je izdala Versions, zbirko neoklasičnih predelav njenih prejšnjih pesmi, junija lani pa je luč sveta ugledala Taiga, Nikin poskus "baročnega popalbuma", s katerim bi osvajala lestvice, in hkrati njen prvi podvig pod okriljem založbe Mute, ki se ponaša s številnimi velikimi varovanci.

19. marca bodo Zola Jesus opravljali popravni izpit na odru Kina Šiška, pred katerim smo na kratko poklepetali z njihovo "žensko v ospredju".

Po odraščanju v objemu gozdov ste se k divjini vrnili med snemanjem aktualnega albuma Taiga ...

V mestu sem postajala nemirna. Ker sem odraščala v gozdovih, se tam počutim najbolj doma. Mislila sem si, da se bom, če se vrnem tja, spet lahko sprostila, zanimalo me je, kako bo to zaznamovalo mojo glasbo. In res, takoj ko sem začela pisati v osami, je bilo vse nekako lažje in bolj osvobojeno.

Nekoč ste dejali, da raje delate pozimi. Ima to kaj s "tajgo v vaših genih"?

Res je, pozimi se počutim najbolj živo. Zima je čista, tiha, sneg prekrije vse. Omogoča mi, da se osredotočim na svojo notranjost in me zunanji svet ne more zamotiti.

Kako ste se torej po hudih zimah v gozdovih Wisconsina privadili na življenje v večnem poletju urbane džungle LA-ja?

Bilo je težko, mislim, da se mi še vedno ni uspelo v celoti prilagoditi. Južna Kalifornija je pravo nasprotje Wisconsina in nekaj časa je bilo vse novo in vznemirljivo, a nikoli ne bi mogla tam živeti za vedno.

Zanimivo, vaša prva glasbena usmeritev je bila opera, končali pa ste v čisto drugih vodah ...

Čeprav sem študirala opero, sem vedno pisala na zelo značilen, poseben način.

S Taigo ste želeli ustvariti popalbum. Pa je končni rezultat res popplošča?

No, po navadi tako ali tako pišem poppesmi ... a s to ploščo sem si želela jasnejših, strnjenih pesmi, želela sem premikati svoje avtorske meje. Nisem pa prepričana, ali je zato kaj bolj ali manj "pop".

Ste med ustvarjanjem res poslušali celo Rihanno?

Vedno poslušam Rihanno: že ko sem ustvarjala Stridulum in zdaj med snovanjem Taige. Od nekdaj imam zelo raznolik glasbeni okus.

Imate komaj 25 let, pa ste posneli že pet albumov, skoraj enega na leto. Pa saj morate delati ves čas, celo na turneji!

Ne, na turneji ne pišem. A prihajam iz "naredi si sam" sveta, v katerem se piše in se novosti izdajajo zelo pogosto. Nikoli ne bi mogla albuma delati pet let. Že za Taigo sem porabila tri in zdelo se mi je kot cela večnost.

Pravite, da knjige zelo vplivajo na vašo glasbo. Kaj berete ta hip?

Pred kratkim sem prebrala Two Lessons on Animal and Man Gilberta Simondona, pa Vampyroteuthis Infernalis Vilema Flusserja in Three Stigmata of Palmer Eldritch Philipa K. Dicka.

Kaj pa glasba? Imate kaj priporočil za naše bralce?

Trenutno veliko poslušam novo ploščo Blanck Mass, pa Here Be Lions Jaakka Vanhale in novo ploščo Xen venezuelskega producenta Arca.

Ali (še vedno) berete recenzije svojih plošč in koncertov? Koliko vam mnenje kritikov sploh pomeni?

Včasih. A berem jih zelo zadržano. Kritiki lahko z eno samo potezo uničijo čistost tvoje kreativne svobode, zato se v primerih, ko se mi zdi, da me kot glasbenice ali izvajalke ne razumejo, skušam vnaprej zaščititi.

To bo vaš drugi koncert v Ljubljani, vračate se po treh letih (preberite si MMC-jev intervju z Niko ob tisti priložnosti, op. a.). Se spominjate prvega?

Da. Žal sem bila nazadnje v Ljubljani zelo bolna. Ostala sem brez glasu in vsi so mi svetovali, naj nastop odpovem, a nisem želela, ker sem se tako veselila koncerta v Sloveniji. Vseeno sem šla na oder, a sem le stežka iz glasilk spravila kak zvok ... Bilo je grozno. Zato se veselim vrnitve, da Ljubljani končno pokažem šov, ki si ga zasluži.

Prilagamo video za prvi singel s plošče Taiga: Dangerous Days, ki so ga posneli v deževnem gozdu Hoh v Washingtonu.