Niti uro ni trajal res posebni velikonočni koncert, ki ga je mlada Američanka ruskega rodu priredila občinstvu v deževni in mrzli praznični Ljubljani.

"Koliko časa potrebuješ? 15 minut? Daj skrajšaj, ima malce težav z glasom," me je pred intervjujem prosil organizator. Tudi skrajšani intervjuji niso pomagali – čeprav je zvenel mogočno, prodorno in naravnost angelsko, je že od nekdaj skoraj bolestno perfekcionistična Nika Roza v nedeljo malo po 22.00 sklenila, da je glas povsem uničen, ter razočarala številne obiskovalce, ki so pričakovali bis.

Zola Jesus ima pri svojih rosnih letih za seboj že operno kariero, diplomo iz filozofije in tri albume. Skratka, več kot dovolj materiala za poldrugo uro preigravanja. Glavne uspešnice je sicer drobcena bosonoga svetlolaska, ki je na odru še vedno videti kot socialno neprilagojena srednješolka, ki raje gleda v tla kot v občinstvo, zato pa tega osvoji raje s svojim zunajzemeljskim glasom, vseeno spravila skupaj.
Tako smo na intimnem, lepem in temačnem koncertu slišali In Your Nature, Vessel, Animal, Night … Kratko, a sladko. Kaj bi šele bilo, če bi bil njen glas v polni formi.

MMC se je z Danilovo pogovarjal tik pred koncertom.

Kako veliko vlogo, če kakšno, igra tvoje rusko poreklo pri tvoji glasbi, pa tudi tvoji celotni osebnosti?
Tudi tega ne vem. Nekako je ukoreninjeno v to, kar sem, kako sem odraščala in v vse skupaj, tako da niti ne morem zares ločiti, kaj v meni je ameriškega in kaj ruskega.

Rekla si, da ne maraš remiksov, a da Davidu Lynchu pač ne rečeš ne, zato sta sodelovala pri tvojem singlu In You Nature. Številni menijo, da sta ustvarjena drug za drugega, ti kot mlajša različica Julee Cruise. Ti to laska?
Mislim, ne želim si biti mlajša različica nekoga drugega. Hočem biti mlajša različica Zole Jesus. Sem pa bila resnično počaščena, da se je Lynch odločil narediti ta remiks.

Pa si sicer oboževalka Lyncha in njegovega sloga?
Oh, ja, gledala sem vse njegove filme in ga občudujem bolj kot kogar koli drugega.
Kaj pa je bil največji kompliment, kar si ga slišala o svoji glasbi in glasu?
Hm … Verjetno, da imam strasten glas. To sem slišala večkrat in menim, da je verjetno kar res.

Študirala si filozofijo, a kljub temu poslušaš veliko popzvezdnic. Kako gre tvoj skeptični, intelektualni jaz skupaj s plehkim popsvetom?
Mislim, da v svetu popglasbe vlada nekakšna praznina pri pomenski, miselni plati. Tisti drugi pomen, ne le tisti, kako bi prodali čim več plošč, glasbe in produktov. Za samo glasbo mislim, da je odlična, res nalezljiva in dobro sproducirana in nekaj je je tudi precej sofisticirane, a sporočila ni, nihče ničesar ne sporoča, glasba je brez vsakršne progresivne misli. Tako da mi je všeč ideja spraviti glasbo in razmišljanje skupaj.
Imaš morda kakšen "črni" seznam izvajalcev, ki jih absolutno ne preneseš?
Včasih so bili to Steely Dan, ampak moja spremljevalna skupina jih naravnost obožuje, tako da se počasi navajam na njih. (smeh)

Kaj bi rekla, da je najpomembnejša filozofska ideja, morda tudi filozofsko gibanje, ki bi ga lahko postavila vštric s tvojo glasbo?
Verjetno ideja, da je življenje absurdno.
Tvojo glasbo pogosto opisujejo kot temačno, otožno, celo depresivno. Kaj te spravlja v depresijo?
Ne vem. Ne vem, ali sem zares depresivna ali pač taka sem. Verjetno samo preveč analiziram vse – preveč analiziram svet in moje mesto v njem.
Adele je nekoč rekla, da ne more pisati glasbe, če ni v določenem "stanju", če ni nesrečna. Imaš tudi ti kakšne podobne izkušnje ali ne?
Ne nujno, vseeno pa menim, da mora biti neki notranji boj, izziv ali določene omejitve, ker lahko ustvarjalnost cveti le prek omejitev.

Ko človek bere o tebi, zlahka dobi manjvrednostni kompleks. Imaš tudi manj resno, bolj trivialno plat?
(Smeh) Seveda, veliko je je! Ampak to prihranim bolj za življenje zunaj odra, saj se mi ne zdi primerna za tja. Sicer pa ja, obožujem komedije, kot je Monthy Python, ki jo nenehno gledam.
Glede na to, da se opisuješ kot sramežljivo in praviš, da imaš na odru veliko tremo, predvidevam, da nimaš kakšnih ambicij po napolnitvi stadionov in ti bolj ustrezajo manjša prizorišča, kakršen je ta v Kinu Šiška – ali se motim?
Včasih pomislim, da bi bilo res smešno, ampak res res smešno, če bi igrala v velikih arenah. Ampak moraš do določene mere sklepati kompromise. Poleg tega se mi zdi, da gre tudi pri zvoku za kompromis, ko skušaš posredovati zvok več 10.000 ljudem naenkrat. Tega si ne želim. Bi pa bilo smešno. Morda bi si enkrat v svojem življenju želela igrati v areni.

Bi lahko izpostavila, kateri koncert ti je do zdaj najbolj uspel?
Morda bi rekla, da ko sem pred kratkim pela v Londonu, v klubu Heaven (eden najslavnejših gejevskih klubov na svetu, op. a.), tam sem imela res dober občutek.

NME te je proglasil za najboljšo novinko. V današnjem svetu hiperprodukcije, plehkosti in v veliki meri generične glasbe - kako velika je zares konkurenca? Mislim, v smislu kvalitete, ne kvantitete?
Ne vem, o tem ne razmišljam. Mislim pa, da ni niti približno dovolj ljudi, ki bi delali stvari, za katere bi se zdelo, da res prihajajo iz duše, tako da v tem pogledu mislim, da bi potrebovali precej več takih izvajalcev.
Kako bi opisala uspeh? Je to to?
Da, mislim, da. Pravzaprav to, da lahko vsak dan, od trenutka, ko se zbudiš, delaš, kar si želiš delati. To je tako neizmerno darilo.

V Boga ne verjameš. Kaj pa grehi in pregrehe – jih imaš kaj?
(Smeh) Ja, gotovo imam kakšnega. Kaj pa vem … čokolada, kava …
Alkohol?
Niti ne. Pravzaprav sploh ne maram alkohola. Občasno sicer spijem kozarec vina, ampak tu pa se konča.