V avli Radia Slovenija so odprli prvi del predstavitve Šelhausovih fotografij glasbenih festivalov; posvečen je prvim Jazz festivalom in festivalu popevke v Opatiji. Pod naslovom Glasbeni svet 60-ih nam starosta slovenskega vojnega in povojnega fotoreporterstva omogoči spoznanje, kako hitro se je Jazz festival povzpel do slovesa izredno kakovostnega festivala in kako močna je bila džezovska scena na prelomu petdesetih v šestdeseta v Sloveniji. V Slovenijo so takrat prihajale zvezde, kakršna sta bila pevka Hellen Merrill in trobentač Louis Armstrong.
Zamujena priložnost, a uživanje na koncertu Louisa Armstronga
V zvezi z njim Šelhaus ob odprtju razstave pove tudi zabavno anekdoto. S kolegom sta velikega džezista dolgo čakala na zagrebškem letališču. Potem ko je zamujal že tri ure, sta mu sledila v Ljubljano. Ker sta na prizorišče koncerta, na Gospodarsko razstavišče, prispela zelo pozno, se v nabito polni dvorani Šelhaus nikakor ni mogel prebiti do ugodnega mesta za fotografiranje. Tako se je preprosto usedel, odložil fotoaparat in vsaj enkrat užival ob glasbi, kar se mu je le redko posrečilo.
Iskanje družine Hellen Merrill
Posebna zgodba je povezana tudi z Merrillovo. Pevki s koreninami na Krku je namreč prav Šelhaus pomagal najti sorodnike na tem jadranskem otoku, ob tem pa je nastala zanimiva fotozgodba, s kakršnimi si je Šelhaus po besedah avtorice razstave Jožice Šparovec tudi zgradil ugled med slovenskimi fotografi in v javnosti. Šelhausov katalog je zanimiv zgodovinski dokument zaradi fotografovega spoznanja, da se splača fotografirati tudi zakulisje dogajanja, kar takrat med slovenskimi fotografi ni bila uveljavljena praksa. Tako je tudi zmogel kljub 'počivanju' med njegovim koncertom ustvariti zanimivo fotoreportažo o Armstrongovem obisku v Ljubljani.
Jubilejni katalog Jazz festivala
Pobuda za razstavo ni le devetdesetletnica Edija Šelhausa. Srečno naključje je namreč hotelo, da fotografov osebni jubilej sovpada s petdesetletnico Jazz festivala, zato se bodo Šelhausovi posnetki znašli tudi v jubilejnem katalogu tega dogodka. O organizaciji preglednejše razstave fotografij Edija Šelhausa so v Muzeju novejše zgodovine začeli razmišljati, potem ko jim je avtor leta 2000 podaril svoj obsežni povojni katalog. Eksponati na razstavi so tako izdelani iz originalnih negativov, pomembno pa je tudi, da so nekateri posnetki tokrat predstavljeni povsem prvič.
Tokratna razstava, ki bo na ogled do 4. julija, je uvod v še dve predstavitvi dela Edija Šelhausa. Desetega julija bodo v istem prostotu odprli še razstavo fotografij s festivalov slovenske popevke, avgusta pa bo sledila obsežnejša predstavitev Edija Šelhausa na Ljubljanskem gradu.

Fotografiranje - družinska tradicija Šelhausovih
S tem ko je postal fotograf, je Edi Šelhaus preprosto nadaljeval družinsko tradicijo. Fotoreporterstvu se je zapisal med drugo svetovno vojno, in sicer potem, ko je odšel v partizane. Po osvoboditvi je v Trstu, kjer je preživel otroštvo, kot filmski snemalec snemal in fotografiral dogodke, ki so zaznamovali politično napeto povojno ozračje. Po vrnitvi v Jugoslavijo je Šelhaus od leta 1956 sodeloval s časopisom Slovenski poročevalec, pozneje preimenovanim v Delo, in Tovarišem; sodeloval je tudi z drugimi časopisi. Po upokojitvi je Edi Šelhaus napisal tudi več knjig, najbolj znane so morda tiste, posvečene dramatičnim trenutkom med vojno vihro.