Devetletna Sofía Otero je za svojo igro prejela srebrnega medveda za glavno vlogo na lanskem Berlinalu. Foto: Kinodvor
Devetletna Sofía Otero je za svojo igro prejela srebrnega medveda za glavno vlogo na lanskem Berlinalu. Foto: Kinodvor

Sam kot čebelar pa bi bil do uporabe prispodob in vzporednic vendarle malce zadržan – vsi namigi o tem, kako pomembno je delovanje v skupnosti in za skupnost, so lahko sicer čisto dobronamerni, vendar je v biološkem smislu čebelja družba kot superorganizem bolj totalitarna, kot se zdi na prvi, recimo temu, romantični pogled.

Gorazd Trušnovec

Njena mati, ki se ukvarja z lastnimi dilemami ne najbolj uspešne umetnice, ji ni v veliko pomoč, oče je pa videti bolj ali manj odsoten. Ko se odpravijo na skupni obisk k babici na podeželje, ji uspe vzpostaviti nekakšno vez z njo, predvsem prek čebelarjenja, s katerim se babica intenzivno ukvarja.

20.000 vrst čebel je rahločuten celovečerni igrani prvenec, ki ga podpisuje scenaristka in režiserka Estibaliz Urresola Solaguren. V prvi vrsti gre za družinsko dramo, kjer napetost ustvarjajo predvsem odnosi med njimi in različne dihotomije – od tistih zunanjih, kot je življenje v mestu in na konservativnem podeželju, prek družbenih vlog in pričakovanj do vprašanj najgloblje, spolne in siceršnje identitete.

Avtorica v razvoju filmske pripovedi spretno plasti različne ravni, od izobrazbenih do jezikovnih; znajdemo se na mejnem geografskem področju in v pogovoru se izmenjujejo baskovski, španski in francoski jezik, vsak s svojimi pomenskimi odtenki. Meje in prehodi pa so seveda tudi osrednja tema filma, predvsem otroško transspolno potovanje od Aitorja do Lucíe.

20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simboliko prehodov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. Foto: Kinodvor
20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simboliko prehodov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. Foto: Kinodvor

Devetletna Sofía Otero je za svojo osupljivo občutljivo igro prejela srebrnega medveda za glavno vlogo na lanskem Berlinalu. Dejansko ima v filmu vlogo matice, okrog katere so organizirani prizori kot delo v panju, hkrati pa je tudi povod, da spoznamo mikroorganizem družine in družbe, ki jo obkroža. Avtorici lahko samo čestitamo za sijajno prepleteno filmsko tkivo o gnostičnem spoznavanju samega sebe. Hkrati je to prvenec in zrelo delo.

Tudi naslovne čebele imajo v filmu večplasten pomen. V prvi vrsti gre za pluralnost – čeprav imamo v vsakdanjem pogovoru največkrat v mislih medonosne čebele, ki so najbolj množične, obstaja na tisoče drugih vrst čebel, ki živijo v različnih, sicer manjših skupnostih, ali pa so samotarke, a imajo enako pomembno vlogo pri opraševanju in biotski raznovrstnosti. V antičnem imaginariju so bile čebele bitja, ki predstavljajo simbolno vez med svetovi oziroma imajo prehodno vlogo, tudi zaradi njihove neposredne povezave s kroženjem letnih časov oziroma z minevanjem časa nasploh. V več pogledih in tudi konkretnih prizorih, kot je iskanje deklice, intimna družinska drama 20.000 vrst čebel spomni tudi na špansko klasiko Duh panja Victorja Ericeja iz leta 1973.

Film so nekateri kritiki primerjali s filmskim jezikom Alice Rohrwacher. Foto: Kinodvor
Film so nekateri kritiki primerjali s filmskim jezikom Alice Rohrwacher. Foto: Kinodvor

Sam kot čebelar pa bi bil do uporabe prispodob in vzporednic vendarle malce zadržan – vsi namigi o tem, kako pomembno je delovanje v skupnosti in za skupnost so lahko sicer čisto dobronamerni, vendar je v biološkem smislu čebelja družba kot superorganizem bolj totalitarna, kot se zdi na prvi, recimo temu, romantični pogled. To je družba, ki je naravnana izrazito preživetveno in uporabniško in ni pretirano tolerantna do nobenih tujkov.

Iz oddaje Gremo v kino.