Zato si sodobni človek kar težko zamisli čas, ko je nebo veljalo še za nedosegljive sanje. Ko je bilo vse, kar se je dogajalo nad nami, za človeka še velika neznanka, nekaj, kar je v njem vzbujalo čudenje in strah. A hkrati tudi prebujalo radovednost in ga gnalo k temu, da je preizkušal meje svoje drznosti in svojega poguma.

Prav ta čas odkrivanja in osvajanja neba, dobo, ki niti ni tako zelo oddaljena v preteklost, kot bi se nam morda lahko dozdevalo, pa se nam nameni predstaviti film Aeronavta, ki ga je za enega velikanov pretočnega videa, Amazon, posnel britanski režiser Tom Harper.

Prinaša nam namreč zgodbo o nadobudnem vremenoslovcu, akademiku Jamesu Glaisherju, ki je bil v nasprotju s svojimi tedanjimi kolegi prepričan, da bi se vreme dalo napovedati in predvideti. No, nadobuden je bil filmski James, medtem ko je bil tisti resnični nekaj več kot petdesetletni gospod, ki je leta 1862 s prijateljem balonarjem opravil drzno, a bolj ali manj dolgočasno ekspedicijo v nebeške višave, ki ju je pripeljala vse do 12 kilometrov nad tlemi. In scenarij za film si je za izhodišče vzel prav ta dogodek in ti dve osebi, kar mu je nudilo izjemno izhodišče, skozi katerega bi lahko raziskoval tako čas, ko se je morala znanstvena misel boriti s praznoverjem in predsodki, kot tudi čas, ko se je za vedno spremenila človekova perspektiva in pogled samega nase.

Čeprav je še lahko razumeti, zakaj sta se Harper in Jack Thorne, avtorja scenarija, odločila, da bosta lik balonarja Henryja Coxwella nadomestila z ženskim likom, Amelio Wren, in tako v svoje delo vnesla tudi nekaj romantične dinamike, pa je veliko težje razumeti njuno zapostavljanje vseh vidikov duha časa, preboja, ki je bil dosežen z njunim podvigom ter znanstvenih dosežkov te ekspedicije.

Zdi se namreč, da se v filmu skoraj povsem osredotočita le na lik Amelie, skozi katero poskušata vse preveč premočrtno promovirati svojo idejo, da tudi ženska zmore take pustolovščine in pogum, ki je potreben zanjo. In čeprav njuno delo krasijo resnično čudoviti, vizualno atraktivni posnetki nebeških višav in dogajanja v njih, pa se zgodba obeh posameznikov zdi povsem plehka in skoraj težeča k cirkuškim atrakcijam.

Zaradi tega celo igralski dvojec Felicity Jones in Eddie Redmayne, ki je v filmu Teorija vsega na platnu udejanjil čudovito kemijo, tu nikakor ne zmore izstopiti iz sivine povprečja celote. Škoda, tako celotno delo preprosto izpuhti v zraku.

Iz oddaje Gremo v kino.