Amonit je fiktivna zgodba o življenju resnične britanske paleontologinje, zbirateljice in trgovke s fosili Mary Anninng (1799–1847). Če ste pravkar gledali nadaljevanko Mare iz Easttowna in uživali v sivkasti atmosferi tihega brezupa (ter v Kate Winslet, ki zna v prizore kajenja nekako zgostiti vse frustracije tega sveta), bo ljubezenska drama scenarista in režiserja Francisa Leeja ponudila presenetljivo mero zadoščanja. Ko na prizorišče prikoraka še James McArdle (diakon Mark v Mare iz Easttowmna), si človek skoraj že začne obetati stranski zaplet z umorjenimi najstnicami in opioidno krizo.
A turobnost in revščina sta tokrat doma na južni obali Anglije, v obmorskem mestecu Lyme Regis, kjer Mary Anning (Kate Winslet) preživlja dneve v kopanju po pesku in blatu. V klifih Lyme Regisa odkriva fosile in z njihovo prodajo – ter s prodajo kičastih spominkov iz školjk – zasluži ravno dovolj, da preživlja sebe in svojo odovelo mamo (Gemma Jones). Dnevi minevajo v mrki tišini, ob vsakodnevni rutini redke zelenjavne juhe, tovorjenja težkih skal s plaže in izogibanja kakršni koli interakciji z drugimi vaščani. (Amonit zvoku posveča skoraj toliko pozornosti kot sliki: škrebljanje arheoloških metlic, hreščanje premetavanja kamnov in šumenje nerodnih, večplastnih kril so tako precizni, kot so slikoviti posnetki motnega morja pod umazanim nebom).
Mary, ki je pri rosnih enajstih letih sodelovala pri očetovem odkopavanju ihtiozavra, ki je še vedno razstavljen v Britanskem muzeju, je v svoji karieri zaslužna za ogromno pomembnih paleontoloških odkritij, a kot ženska – in to ženska brez statusa v družbi – nikoli ni bila pripuščena v moški klub uglednih raziskovalcev in arheologov. V najboljšem primeru ti gospodje prijadrajo v njeno delavnico, pod ceno kupujejo fosile in se na koncu podnje podpišejo kot najditelji. (In prav zato ni večina med nami pred tem filmom nikoli niti slišala za Mary Anning.)
Iz tihe vdanosti na Maryjinem obrazu razberemo, da od preostalih štiridesetih ali petdesetih let svojega življenja ne pričakuje ničesar novega več. A nekega dne v mesto prikoraka nadobudni londonski paleontolog Roderick Murchison (James McArdle), ki z odkritim občudovanjem spremlja njeno raziskovalno delo. Zaradi obveznosti bo moral kmalu odpotovati naprej, a še prej se mu utrne ideja: zakaj ne bi Mary, ki očitno potrebuje denar, malo popazila na njegovo depresivno (z besediščem tistega časa: "melanholično") ženo Charlotte (Saoirse Ronan), ki ji je zdravnik predpisal morski zrak in počitek? Med ženskama je več kot desetletna razlika v starosti in razredni prepad, pa tudi značajsko nimata nč skupnega: Charlotte preboleva tragično izgubo, Mary je zatopljena v svoje delo. A Roderick sklene, da bosta dobro shajali, ker je njuna določujoča lastnost še vedno to, da sta ... ženski. "Vaša ženska dolžnost je, da jo negujete, mar ni?" pripomni tudi krajevni zdravnik, ko se Mary skuša otresti oskrbovanja bolehajoče Charlotte.
Morda pa ženski vendarle nekaj povezuje: obe vesta, kako je, če ti družba od prvega dne naprej ne pripisuje niti najmanjše kompetentnosti, zaslug ali avtonomije. Naježenost in sovražnost v njunem odnosu se počasi staja, se postopno preoblikuje v prijateljstvo in nato, sunkovito, še v veliko več. Lee se pri tem ne ustraši prizorov spolnosti, ki so obenem nazorni, življenjski in niti malo vojeristični.
Kljub zelo podobni kulisi vetrovne obale Amonit vizualno ni tako presunljivo poetičen film kot Portret mladenke v ognju (2019), tematsko sorodna lezbična drama, ki jo je režirala Céline Sciamma. Oba filma pa razumeta, kako visoke zidove lahko okrog žensk zgradita osamljenost in nerazumljenost in kako močna so lahko čustva, ko nekdo te zidove končno poruši.
Winslet je prepričljiva kot vase zaprta, nezaupljiva in trmasta samotarka, Ronan pa na prvi pogled stereotipni poosebitvi viktorijanske nedolžnosti vdahne zanimive nianse. Ko se strast med njima enkrat vname, protagonistki utelešata idejo vseobsegajočega poželenja, ki je univerzalna, ne glede na parametre zgodovinskega obdobja, spola ali družbenih okoliščin.
Strast je seveda tudi katalizator tragične razsežnosti Maryjine in Charlottine usode (sicer pa so zgodovinske drame z LGBT-tematiko vedno obsojene na vsaj delno nesrečen konec ...) Lahko ljubezen trajno premika meje posameznikove samosti in presega njegove omejitve? Lahko zamaje konvencije danega kraja in časa? Dokončnih odgovorov na ta vprašanja Amonit ne ponuja, še posebej ne stereotipno romantičnih, nakaže pa, da ima ljubezen lahko transformativno vlogo, pa čeprav morda ni večna. Ugotavlja tudi, da ljubezen ne izključuje globokih zmot v razumevanju tega, kdo ljubljena oseba v svojem bistvu sploh je.
Morda se zdi na prvi pogled samovoljno, da Francis Lee resničnima zgodovinskima osebnostma Mary Anning in Charlotte Murchison pripiše kvirovsko identiteto, a treba se je zavedati, da je zgodovina polna zatajenih ljubezenskih zgodb, ki so bile prisiljene ostati skrite med vrsticami, implicirane v omembah "dosmrtne samskosti" in "tesnega prijateljstva".
Ocena: 4
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje