A vse to je le oklep, trden, neprebojen oklep, za katerim se skriva ranjena, nesamozavestna in dvomov polna ženska, ki se utaplja v lastni negotovosti in nezmožnosti izkazovati prava čustva. Navidezno trdna skala, ki se kruši od znotraj.

Rešitev za težave, ki se najbolj očitno kažejo predvsem skozi vedno bolj zagrenjen odnos s sinom, Anna najde v novem učencu violine, vase zaprtem, a izredno delovnem Alexandru, ki ga vključi v učni proces kljub nasprotovanju svojih kolegov. Prek dečka, ki ga obsesivno poučuje s strastjo, ki že meji na mučenje, Anna poskuša najti tisto notranjo trdnost, ki jo skozi svojo hladno, vzvišeno zunanjo podobo kaže navzven. Katastrofa je seveda neizbežna.

Film Avdicija, ki z izvirnim naslovom Das Vorspiel gotovo ne po naključju namiguje tudi tako na preludij kot na predigro, je pravzaprav nekakšna mehkejša, omiljena različica kontroverzne Hanekejeve Učiteljice klavirja, ki je filmski svet šokirala pred skoraj dvajsetimi leti. Vzporednice se kar vrstijo – v obeh filmih imata glavno besedo močni, a čustveno zavrti ženski, ki iščeta notranjo osvoboditev skozi popolnost svojega glasbenega učenca, obe ženski imata močne družinske in poklicne travme, ki ju ovirajo na vsakem koraku običajnega življenja, nobena se prav dobro ne znajde v družbi in obe svojo potrditev iščeta tudi skozi spolnost. A Učiteljica klavirja je šla pri tem dlje, mnogo mnogo dlje in precej globlje kakor učiteljica violine Anna Bronsky, ki vendarle še vedno ostaja v okvirih sprejemljivega, družbeno dopustnega in – vsaj do tiste točke, kamor jo spremlja kamera – še vedno le samo do sebe uničujočega vedenja. Morda se tam, kjer se skozi oči režiserke Ine Weisse Annina zgodba konča, pravi pekel, kakršnega je pred dvajsetimi leti skozi fantastično Isabelle Huppert prikazal Michael Haneke, v resnici šele začne, a to je že prepuščeno gledalčevi interpretaciji.

Kakor pred leti na Isabelle Huppert tudi pri Avdiciji ves film sloni na ramenih glavne igralke in Nina Hoss, izjemna nemška igralka, je nalogo opravila odlično. Od hladu, vzvišenost in zoprnosti, zaradi katere bi jo najraje kar malo za ušesa, do presunljive notranje raztreščenosti, ki se kaže skozi najdrobnejše reči, kakor je na primer izbira mize v restavraciji, se na njenem obrazu zvrsti taka paleta zadržanih čustvenih stanj, da je film, kljub nekaterim scenarističnim pomanjkljivostim, že zato vreden ogleda.

Iz oddaje Gremo v kino.