Glasba je tista umetnost, ki na najbolj intimen, neposreden način nagovarja naša čustva – morda je to razlog, zakaj smrti, še posebej prezgodnje smrti velikih glasbenikov, tako globoko zarežejo v našo kolektivno psiho. Trinajst let po svoji smrti Amy Winehouse še vedno velja za talent, kakršen se rodi morda enkrat na generacijo, če sploh: njen osupljivi, globoki vokal je bil kot časovna kapsula iz nekega davno minulega, glamuroznega obdobja, njena besedila so v nekaj lakoničnih frazah zadela bistvo boleče ljubezni, in njeni nastopi v živo, kadar so funkcionirali, so bili nepozabna izkušnja.

Zaradi vsega tega seveda ni nobeno presenečenje, da smo – devet let po kritiško hvaljenem dokumentarcu Amy Asifa Kapadie – dobili še igrani film o tragičnem liku zvezdnice, ki je neuspešno lovila ravnotežje med pritiskom tabloidne kulture in lastnimi umetniškimi ambicijami. Konec koncev so filmi Bohemian Rhapsody (2018), Rocketman (2019), Stardust (2020) in Elvis (2022) dokaz, da še tako prazna, popreproščena glasbena biografija vedno najde publiko.

Prav tako je jasno, zakaj se bo mnogim ideja že apriorno upirala. Žalostna zgodba Amy Winehouse dodatnega mitologiziranja ne potrebuje, prav tako ne potrebuje morbidnega katalogiziranja seksa, drog in rokenrola, ki so botrovali Amyjinemu vstopu v zloglasni "klub 27" – zaradi zastrupitve z alkoholom je umrla pri 27 letih.

Spomnimo se samo, kako je nas pred dobrim desetletjem s svojo žalostno predvidljivostjo hipnotiziralo medijsko poročanje o eskapadah drobne dive. Naj prvi zaluča kamen, kdor ni nikoli kliknil na kak šokantno ekspliciten članek o "Amy Wino", kot jo je takrat kruto poimenoval britanski rumeni tisk. Leto 2011, ko je Amy Winehouse umrla, je bila cinična tabloidna kultura, ki je z naslado sesuvala slavne mlade ženske, še v polnem razmahu; obdobje MeToo, ki je s seboj prineslo tudi nov razmislek o toksičnosti popkulture na prelomu tisočletja, se še ni izrisovalo na obzorju.

Bi danes, trinajst let pozneje, zgodba o Amy Winehouse lahko služila kot svarilo, kaj se zgodi, ko ljudje v imenu lastne koristi in dobička odmikajo pogled od resnih težav – ali pa, še huje, te težave v imenu senzacionalizma še zaostrujejo? Konec koncev film režira Sam Taylor-Johnson, ki je s pevko osebno prijateljevala; morda ni bilo naivno upati, da bo hotela povedati ne samo eksplicitne zgodbe o Amyjini stiski, pač pa naslikati obsežno fresko prostora in časa, v katerem je odraščala, in popkulture, na kateri je pustila ogromen pečat. Seveda je vprašljiva etičnost tega, da sta režiserka in scenarist Matt Greenhalgh zgodbo skrpala skupaj iz pevkinih dnevnikov in besedil in da sta se tega lotila tako kmalu, ko imamo resnične dogodke še vsi pred očmi. Sploh pa, kje naj bi našla igralko, ki bi se lahko po vokalni sposobnosti vsaj približala Amy?

Da so bili optimistični obeti iluzorni, postane jasno, ko izvemo, da je film nastal s privolitvijo in sodelovanjem Mitcha Winehousa. Tistega Mitcha, ki je – točno tako, kot gre refren slavnega singla Rehab – v eni od ključnih, zgodnjih etap Amyjine odvisnosti od alkohola ocenil, da je z njo "vse v redu" in da zdravljenja pač ne potrebuje. (Pesem v retrospektivi zveni kot klic na pomoč, ne pa norčevanje.) Tisti Mitch, ki je bil v dekličinem življenju bolj kot ne odsotna očetovska figura, dokler se ob vzponu hčerkine zvezde kar naenkrat ni začel povsod pojavljati kot vsiljiva menedžerska prezenca. Kdor je videl prej omenjeni dokumentarec Amy, ni pozabil, kako ključno vlogo je imel Mitch pri podpihovanju Amyjine odvisnosti ter eksploataciji njenega lika in dela, pred smrtjo in po njej. Posneti film z njegovim sodelovanjem je tako, kot da bi od Jamieja Spearsa pričakovali "resnico o Britney Spears", kot da bi Joe Jackson lahko sodil o stiskah svojih slavnih otrok.

Biografski portreti slavnih, pri katerih ima prste portretirančeva družina, so vedno vprašljiv podvig, v primeru družine Winehouse pa je preprosto sramotno, da ima zadnjo besedo o Amy lahko prav Mitch. Na srečo je Back to Black tudi na ravni filmske umetnosti preslab izdelek, da bi lahko pustil trajen madež na Amyjinem spominu.

Marisa Abela, ki se je morala spopasti z naslovno vlogo, je več kot solidna pevka, ki je tudi po vizualni plati dovolj podobna pevki, da ne bode v oči. Vseeno pa Amyjinega vokalnega razpona, vseh odtenkov njenega glasu in čustev v njem ne more poustvariti. Tega ji res ne smemo zameriti, a v filmu, še posebej, ko so komadi v ospredju, učinkuje kot žalostno, nezadostno oponašanje.

Veliko je bilo napisanega o tem, koliko teže je morala Marisa za vlogo izgubiti: čeprav po mojem ogromne spremembe v teži ne bi smele biti sinonim za "resnično predanost v vlogi", pa bi ustvarjalci, če nas že opozarjajo na to, dramatično hujšanje lahko uporabili vsaj kot simptom Amyjine stiske in bitke z bulimijo. Na platnu je pevka trlica od prvega do zadnjega prizora, kar preprosto ni zvesto dejstvom.

Amy spoznamo že kot dobrovoljno, energično mlado dekle, ki obožuje svojo družino, še posebej elegantno babico Cynthio (Lesley Manville), od katere se je nalezla ljubezni do džeza in natupiranih pričesk. Za glasbo je tako zelo nadarjena, da je njenim bližnjim jasno, da se uspešni karieri tako rekoč ne more izogniti – čeprav bi ji bilo za slavo težko manj mar. ("Nisem klinčeva spajsica," sikne v prvih pogajanjih z založbo. Toliko za pokušino boleče lesenih, neživljenjskih dialogov.)

Da ne bo pomote: Sam Taylor-Johnson nikoli ne zanima Amy, umetnica – zakaj le, če se lahko ukvarja z Amy, nesrečno zaljubljenko. Jedro filma je namreč njena vélika, obsesivna ljubezen do Blaka Civil-Federja (Jack O’Connell), ki jo je po skupaj preživetem poletju dal na čevelj in se vrnil k prejšnjemu dekletu; njun razhod je navdahnil danes kultni album Back to Black (2006). Pozneje sta se seveda z Amy pobotala, poročila in tudi ločila, film pa njuno ljubezen prikaže kot soodvisno, toksično zvezo. Blake jo v filmu kljub temu odnese bolj ali manj neomadeževan: nikjer ni jasno povedano, da je ravno on Amy potegnil v svet trdih drog (se pa potrudijo povedati, da ji je predstavil skupino Shangri-Las – da je torej ključno vplival na njen avtorski slog.) Odvisnost se je kar nekako zgodila, naj bi verjeli, pa čeprav je bila Amy z vseh strani obdana z neznansko ljubečimi moškimi liki, ki jih je samo skrbelo zanjo.

Back to Black ne najde niti energije za obsodbo glasbene industrije, ki mlade ustvarjalce prežveči in izpljune kot "potrošno robo". Morda so bili za tragični razvoj dogodkov krivi tabloidi, nakaže – a pri tem ne prikaže samo pritiska, pod katerim se je zvezdnica znašla vsakič, ko je stopila iz hiše; gre še veliko dlje in poustvari žalostne prizore z naslovnic, ki jih imamo še vedno pred očmi. Bližnji prizor okrvavljene balerinke na pločniku v Camden Townu. Kaj je to drugega kot ponovna zloraba in cenen senzacionalizem?

Asociacije na Blondinko Andrewa Dominika, še en cenen biografski projekt, niso naključne. In če lahko razumemo, zakaj sta pri filmu o Marilyn Monroe kot avtorja glasbe podpisana velika Nick Cave in Warren Ellis (Dominik je avtor dveh dokumentarcev o Cavu), za njuno presenetljivo sodelovanje pri filmu Back to Black ni pravega opravičila.

In tako smo že pri očetu: Mitch Winehouse (Eddie Marsan) je kakopak skrben, pozoren oče, ki je s svojimi bogatimi izkušnjami v glasbeni industriji (da, Mitch je tudi faliran pevec) pomagal krmariti hčerkino kariero. Ne duha ne sluha ni o oportunističnem, priskledniškem, častihlepnem možaku, ki smo ga lahko uzrli v medijih in ki je pred nekaj leti sanjal o turneji z Amyjinim hologramom. ("Res bi morala posneti kako pesem skupaj," dahne Amy očetu malo pred smrtjo, kar ne more biti drugega kot Mitcheva pobožna želja.)

"Rada bi, da si me ljudje zapomnijo kot pevko ... da sem bila zvesta sebi." Misel se je zdela ustvarjalcem filma tako globoka, da zgodbo z njo odprejo in zaključijo. Kdo je torej filmska Amy Winehouse? Pomilovanja vredna, šibka pojava, ki se oklepa ideje o ljubljenem moškem – tudi po tem, ko jo je ta (iz gole nesebičnosti) že davno zapustil. Globoko jo je bolelo, da (še) ni bila mama, film poudari vsaj trikrat, medtem ko njen ustvarjalni proces vidimo točno enkrat (ko se pesem v svoji končni obliki kar spontano rodi iz brenkanja na kitaro.)

Bolj iskren odraz režiserkine intence bi bil, če bi film naslovila Amy in Blake (in oči). Back to Black je brezbrižno krut, površen film s pronicljivostjo biografskega članka na Wikipediji; niti poskusi ne ujeti karizme in magičnosti, s katero je Amy ljudi prikovala nase. Nobenega pravega razloga ni, da bi ga bilo vredno videti; na točno tak način cinične filme smo v preteklosti že videli in jih najbrž še kdaj bomo. Če bi radi podoživeli Amy, na srečo še vedno obstaja njena glasba.

Ocena: 2,5