Lahko bi pomislili, da Holly Burns (Julia Roberts) živi na kulisi božičnega filma: spoznamo jo na predvečer praznika, ko hčerki Ivy (Kathryn Newton) in mlajšima otrokoma pomaga pripravljati na zborovski nastop v cerkvi. Na poti domov so med prepevanjem pesmic in zafrkacijami videti kot prototip srečne družine ‒ a na domačem privozu jih preseneti nenadejan prizor: najstarejši sin, Ben (Lucas Hedges), ki bi v tistem trenutku moral biti na zdravljenju odvisnosti.

Sorodna novica Lepi fant

Holly je presrečna, a pri sebi ve, da nekaj ni v redu: Bena bi namreč morali v komuni obiskati naslednji dan. Hollyjin mož Neal (Courtney B. Vance) je odkrito sumničav, Holly pa klecne pod težo materinske ljubezni. Preveč si želi družinske sloge, pa čeprav začasne in vsaj malce hlinjene. Potem ko skrije vsa zdravila in nakit (popolnoma naivna pa vendarle ni), Benu dovoli ostati. Eno samo noč, pod pogojem, da ji niti za trenutek ne izgine izpred oči. In to je izhodišče drame o odvisnosti in družinski ljubezni, ki odpira zelo podobna vprašanja tistim, ki smo jih pred nekaj meseci s Felixom van Groeningenom in Timothéejem Chalametom načenjali v Lepem fantu. Če izbirate med obema, je Ben se vrača veliko bolj pronicljiv in večplasten film. Skupno jima je vseeno to, da si ne zatiskata oči pred tem, da odvisniki lažejo vsem, tudi sebi in svojim najbližjim, in da so včasih vsa ptizadevanja za njihovo ozdravljenje sizifovo delo.

Scenarist in režiser Peter Hedges (ja, oče mladega igralca v naslovni vlogi) se teme odvisnosti loteva s tako skrbjo in tankočutnostjo, da imamo na trenutke občutek, da gledamo dokumentarni film. Hollyjin strah pred sinovim zdrsom, njeno evforijo (tisti slavni Julijin nasmeh!) in srboritno zaščitniškost spremlja tako od blizu, da skorajda zbuja nelagodje.

Holly lahko postavlja pravila, a ne pričakuje, da bo že nedolžen obisk nakupovalnega centra z Benom celo njeno družino potisnil nazaj v pekel, ki ga prestajajo svojci odvisnika. Takoj, ko se po soseski razve, da je Ben nazaj, vlomijo v njihovo hišo. Izgine samo družinski pes, negrozeč črn skuštranec. Da bi ga dobila nazaj, se Ben in Holly odpravita na romanje od vrat do vrat, k vsakomur, ki bi se nekdanjemu dilerju Benu morda hotel maščevati. Večer je kot srhljiv vpogled v zbirko ponižanj, pritlehnosti in trpljenja, ki sestavljajo vsakdan džankija in so diametralno nasprotje idili, ki jo navzven projecirajo Burnsovi. Na dan prihajajo skrivnosti, kakršnih si najbrž nobena mama ne želi vedeti o svojem otroku.

V drugi polovici se film iz družinske drame prevesi v srhljivko: iz mirne družinske soseske se preselimo v labirint stranskih uličic in skvotov. Ko se Ben materi izmuzne izpod nadzora in izgine v noč, se izkaže, da Holly ni samo krhek in brezpogojno ljubeč materinski lik: kadar je treba, zna tudi pokazati zobe. Ko naleti na Benovega prijatelja iz otroštva, ki je prav tako zabredel, ga je pripravljena podkupiti za informacije ‒ pa čeprav ga v isti sapi moleduje, naj se spravi v red. In ko ji po naključju pot prekriža (zdaj že senilni) stari zdravnik, ki je Benu prvi predpisal protibolečinske tablete in ga tako usmeril na pot zasvojenosti, ni o kaki odpuščajoči svetnici niti sledu.

Hedges se ne izogiba priznanju, da je boj z mamili za družino iz višjega srednjega razreda, kamor spadajo Burnsovi, lažji kot za nekoga pri dnu družbene lestvice. Neal, ki je s svojo plačo lahko Bena več kot enkrat poslal na odvajanje, na neki točki pripomni, da bi bil fant že zdavnaj za zapahi, če ne bi bil belec. Kot sence v film vstopajo tudi zgodbe otrok, ki niso imeli Benove "sreče". Mama dekleta, ki jo je Ben vpeljal v mamila in je nato predozirala, je samo še prazna lupina človeka.

Ben se vrača je humana, globoko doživeta pripoved, ki iz melodramatične tematike ne dela spektakla in se ne spušča v vojerizem ali solzavost ‒ predvsem zato, ker neuničljiva Julia Roberts v lik Holly ne vnese samopomilovanja in mučeništva.

Hedges zna stopnjevati napetost na način, ki bi bil vreden kakovostne srhljivke. Hedges mlajši je vozlišče likov, ki stopajo v večplastne odnose ‒ družina ima Bena seveda rada, a obenem ne more skrivati svojega nezaupanja in jeze. Delujejo skoraj prepričani, da mu bo spet spodletelo, kot mu je že v preteklosti. Ben sam je nežen, ljubeč in pozoren fant ‒ dokler to ni več; v trenutku lahko postane izjemno grozeča in nepredvidljiva prezenca. Čeprav scenarij ni brez šibkih točk in trenutkov pocukranosti, pa je učinkovit v svoji poanti ‒ odvisnost ni prekletstvo marginaliziranih segmentov družbe; z enako silovitostjo lahko sesuje tudi v vato zavito eksistenco višjega razreda.

Ocena: 4; piše Ana Jurc