Ko je Netflix lani v svoj katalog vključil kilavi broadwajski muzikal o princesi Diani, smo se smejali – a to je bilo v resnici svarilno znamenje: podjetje hoče svoj del kolača od mita tragičnih popkulturnih ikon. Zdaj smo dobili novo "padlo žensko", Blondinko, dolgo pričakovano ekranizacijo istoimenskega romana velike Joyce Carol Oates. A če je roman stilizirana pripoved, v kateri je identiteta Marilyn Monroe zavita v misterij "svetlolase igralke" in samo nakazana, nikoli pa eksplicitno navedena, si film Andrewa Dominika take subtilnosti ne more privoščiti. Obema je skupno, da niti ne poskušata biti linearna, biografska pripoved, prej fikcijski portret notranjega življenja globoko nesrečne ženske. Dominikova Blondinka je najbrž tudi obsodba zvezdniške kulture, ki je Marilyn Monroe prežvečila in izpljunila, a prizori tabloidnih naslovnic, paparacev in histeričnih oboževalcev izzvenijo popolnoma prazno in enodimenzionalno. Hollywoodska mašinerija je kruta, občinstvo muhasto in škodoželjno, slava pa s seboj prinese občutek razosebljenja. "Saj je lepa, ampak ona .... ni jaz" – so edine posplošene ugotovitve, ki jih je film sposoben.

Če se v romanu vsaj deloma odpira prostor za prvoosebni glas osrednje junakinje, film svojega fokusa ne skriva: dobili smo skoraj triurni pasijon, kvaziumetniško dokumentacijo trpinčenja in zlorab "uboge Norme Jeane". Andrew Dominik, po rodu Avstralec, v svojih filmih rad dekonstruira ameriške mite (Jesse James in strahopetni Robert Ford), in zdelo se je, da mu je tema pisana na kožo – a kaj, ko ga Marilyn zanima zgolj in samo kot mit, kot shematična ilustracija vzpona in predvsem padca, ne pa kot dejanska oseba. Iz tega "izvirnega greha" izvirajo vse utemeljene obtožbe izkoriščanja, ki ga ne morejo zamaskirati niti "umetniški prijemi", kot so spremembe razmerja slike ali občasni prestopi v črno-belo fotografijo. Netflix očitno s črno-belim filmom najlažje telegrafira, da gledamo Resno Umetnost (glej tudi: Mank, Malcolm and Marie, Passing ...)

Kronologija zgodbe je samo ohlapno skicirana, kar ilustrira upogljivost časa, uzrtega skozi prizmo spomina in čustev. Ekspresionizem se stopnjuje vse do prizora, v katerem se Marilyn kot ranjena, preganjana žival skriva pod rjuho v postelji, na smrt terorizirana od vsiljivcev, ki jih sluti v svojem domu. Ta izsek nočne more je ilustracija tako Marilyninega statusa plena kot tudi razkroja njenega duševnega zdravja in je najbrž ključen prizor filma.

No, umetniški dosežki Marilyn Monroe po drugi strani niso Dominikov fokus. Film detajlirano poustvari več antologijskih popkulturnih trenutkov (koreografija v Gospodje imajo raje plavolaske, prizor nad rešetko podzemne železnice v Sedmih letih skomin), a, in to je zgovorno, pogled umakne vedno, ko Marilyn dejansko blesti v svojem poklicu – na snemanju jo vidimo samo, ko ima živčni zlom ali bruha, o dramskem monologu, zaradi katerega se je vanjo zaljubil Arthur Miller (Adrien Brody), lahko sklepamo samo po njegovih reakcijah.

Marilyn se v več trenutkih skuša neuspešno spustiti v razpravo o Dostojevskem ali Čehovu, pa je nihče ne jemlje resno; še več, presenečeni so, da ta avša sploh bere. Kako je lahko Dominik spregledal ironijo svojega lastnega početja? Posveča se ceneni, instantni poppsihologiji, namesto da bi vsaj nakazal Marilynino lucidnost: njen rahlo manieristični igralski slog je bil privzeta afektacija, strategija, ki je hipnotizirala občinstvo njenega časa.

Krivde za vsestransko poraznost Blondinke ne moremo naprtiti Ani de Armas, ki je sicer solidna igralka, a njena identifikacija z Marilyn Monroe se začne in konča pri platinastih kodrih in rahlo zasoplem glasu. Približno toliko globine je imelo Madonnino oponašanje Marilyn v videospotu za Material Girl.

Nikjer ni ne duha ne sluha o smislu za humor, človeški toplini ali inteligenci – filmska Marilyn je izgubljena deklica, ki tava od zveze do zveze, ki ji prinesejo le ponižanja in trpljenje. Cela premisa filma je, da naj bi se postavili v kožo "tragične junakinje", a De Armas je v rokah filmarjev predvsem, oprostite za popredmetenje, rekvizit za konstantno nepotrebno goloto in mučne, eksplicitne prizore spolne zlorabe. Kaj natančno hoče film povedati s prizorom, v katerem Marilyn doseže vrhunec tako, da jo njena ljubimca zadovoljujeta v kinodvorani, medtem ko ona na velikem platnu gleda povečano, objokano različico same sebe?

Tema zapuščenosti in osamljenosti se začne že v najzgodnejšem otroštvu: malo Normo Jeane (Lily Fisher) je mama Gladys (Julianne Nicholson) pitala z zgodbami o odsotnem, a sijajnem očetu, nato pa otroka skoraj pokončala in zaradi shizofrenije pristala v psihiatrični ustanovi; deklica je tako odraščala v sirotišnici. Že ti uvodni prizori vzpostavijo obupni leitmotiv "ah, ko bi le imela očeta", ki obarva ton cele pripovedi: "očka" bo, kot rečeno, iskala na vseh napačnih krajih, kajti Every Baby Needs a Da-Da-Daddy, kot je sama nekoč pela. Zakona z bejzbolistom Joejem DiMaggiem in dramatikom Arthurjem Millerjem sta upodobljena le rudimentarno, igralkino koprnenje po materinstvu pa na naravnost vulgaren način. Ob prizorih, v katerih jo nerojeni, računalniško obupno animirani fetus moleduje, naj ga ne "ubije, kot je to naredila prejšnjič", je treba samo pritrditi organizaciji Planned Parenthood, ki je Blondinko obsodila zaradi stigmatiziranja splava.

Blondinka je na neki način protiutež generičnim biografijam tipa Bohemian Rhapsody ali Rocket Man, ki od neprijetnih trenutkov bodisi odvračajo pogled ali pa jih zavijejo v moralizirajoč poduk – še več, na muho jemlje fetišizacijo, ki jo ti filmi prakticirajo.

Toda to ne pomeni, da je umetniški namen Blondinke iskren. Razbiti skuša bleščeči privid filmske dive in pokazati, da je Hollywood svojo najsvetlejšo zvezdo jemal kot predmet in jo komercializiral, dokler ni ostalo od nje nič več. Toda s tem, da Marilyn Monroe odreka kakršno koli človeškost in substanco, dejansko samo potencira, kar naj bi razgaljal: naslovna junakinja Blondinka je, skrajno grobo rečeno, kos mesa, ki ga plenilci v industriji izkoriščajo dobesedno, občinstvo pa na način spektakla. Reducirana je na skupek ponižanj in padcev, brez kakršnega koli upoštevanja njenih uspehov in talenta. Ker avtor ne najde – in niti ne išče – nobene druge Marilyn kot Marilyn žrtve, se je na mestu vprašati, zakaj je Blondinka sploh nastala.

Ne nazadnje je bila Monroe, kot se je Dominik sam izrazil v nedavnem intervjuju za British Film Institute, samo "zvezda celega kupa filmov, ki jih nihče več ne gleda". Jasno, da ni treba, da filmar čuti naklonjenost do svojega portretiranca, najbrž pa bi bilo nujno, da ga vsaj zanima? Pod črto je najbrž simbolično že to, da naslov filma ni Marilyn, ampak ... (neka) Blondinka.

Ocena: 2,5