Večkrat se zgodi, da gre za nekoliko površno narejene zgodbe, ki v diru za biografskimi dejstvi in legendarnimi anekdotami posvetijo premalo pozornosti sami osebnosti in eksistencialnim dilemam glavnih junakov. Čeprav se temu do neke mere ne morejo izogniti, pa ima, podobno kot pri pretirano slavljenem Oppenheimerju, mit navadno prednost pred osebo. Tako tudi od Marleyja nismo pričakovali preveč.

Tudi zato, ker gre za popularno ikono upora, ki je, podobno kot denimo Che Guevara, toliko popredmetena v splošni zavesti, da njena moč kar nekoliko zbledi, se banalizira. Film, ki smo si ga ogledali, pa bo verjetno imel daljnosežen vpliv na dojemanje zvezdnika reggae glasbe tudi onkraj njegovih zvestih oboževalcev. To mu zna uspeti zato, ker resno vzame njegova prepričanja in pri prikazu življenja poskuša izhajati iz njih samih. Predvsem iz prepričanja o enosti sveta, ki jo goji rastafarijanska religija.

To enost je Bob Marley skušal prenesti na vsa področja življenja, seveda tudi na glasbo. Zanj oblika ni bila ločena od sporočila in njegova osebnost ne od misije. Ta pa je bila pravzaprav radikalno nasprotje hedonističnega in individualističnega pogleda na svet, ki je sicer v jedru popkulturne mitologije. Marley in njegovi spremljevalci so denimo pri ustvarjanju popularne glasbe izhajali iz globoke posvečenosti Bibliji ter trpljenju svojega ljudstva in do neke mere skušali preoblikovati pravila glasbenega posla, ki je po svoji naravi seveda povsem kapitalističen. Skozi oživljenje njihovega duha znova zaživijo tudi pesmi, ki so medtem morda postale samo še nedolžne, neštetokrat slišane popevke. Marsikdo jim bo po ogledu najbrž prisluhnil na povsem drugačen način.

Če v večini sorodnih filmov prevladajo uničevalni, toksični elementi glasbene industrije, ki nazadnje protagonista tudi uničijo, tudi v pogledu ljubezenskih razmerij, pa je ta film drugačen tudi skozi to prizmo. Ti elementi so predstavljeni kot izziv predobstoječi notranji stabilnosti, ne pa kot vrtinec, ki vase potegne nestabilne osebnosti. Osrednja ljubezenska nit prikaže globoko zakoreninjeno duhovno povezavo, ki presega priložnostne pretrese. Če v običajnih biografijah protagonist umre kot žrtev svojih strasti, je tu na organski način prikazana pot, ki je iz junakove smrti naredila dejanje samožrtvovanja, ki presega vsako naključje ali strah. Bolje kot je upodobljeno neegoistično odpovedovanje, paradoksalno, bolj se zdi lik 'večji od življenja'.

Iz miru, povezanega z blago osebnostjo, spet paradoksno, buta pisani svet barv, ki kontrastno živijo na dveh lokacijah, na Jamajki in v Londonu. Film na vizualni ravni daje vtis subtilno pripravljene košare s sadjem. In čeprav ne presega lastne obrti, s svojo srčnostjo iz gledalcev izvabi neka temeljna, v sodobnem svetu že skoraj pozabljena občutja. Brez sramu lahko rečemo – univerzalna občutja.

Iz oddaje Gremo v kino.