Veliko učenja, nova prijateljstva, nova simpatija, prvi žuri in posledično stik z različnimi opojnimi substancami – vse to je za sicer zelo samostojno dekle vendarle nekoliko preveč. Podpora očeta, ki jo je vzgajal kot samohranilec, ker je mama odšla čez lužo sanjski igralski karieri naproti, je sicer neomajna, a Bela kmalu spozna, da nekatere stvari lahko razreši le sama.

Kakor večina filmov, ki nagovarjajo najstniško občinstvo, tudi Čao Bela poudarja pomen prijateljstva in zaupanja vase pri spopadanju s prvimi izzivi odraščanja, dodana pa je tudi sveža razsežnost iskanja načina umetniškega izražanja. Bela namreč izhaja iz umetniške družine, njen oče je glasbeni producent, in čeprav svoji simpatiji reče, da je igranje klavirja družinska deformacija in da ga "igrajo, tudi če ne gre", je prav glasbeno ustvarjanje nazadnje tisto, s pomočjo katerega Bela spet najde osebno svobodo, notranje ravnotežje in posledično tudi svoje mesto v novi družbi.

Jani Sever, ki je navdih za zgodbo črpal tako pri svojih otrocih kakor tudi v lastnem odraščanju, posebno odliko filma vidi v optimizmu, s katerim se glavni junaki spopadajo s težavami, vendar pa je to hkrati tudi ena redkih scenarističnih pomanjkljivosti: nekatere izjemno resne težave, kakor je na primer zatekanje k drogam, posledično izzvenijo nekoliko površinsko, mimobežno in so skoraj pravljično enostavno rešljive. Podobno se zgodi z odnosi med mladostniki – čeprav bi si verjetno vsi želeli, da bi bili vsaj najstniški spori odpravljeni z enim preprostim "hej" sredi šolskega hodnika, je tak optimizem dandanes vendarle nekoliko težko verjeten.

Zelo verjetna in prepričljiva pa je igra mladih igralcev. Alisa Milićević se je Beline razpetosti med željo po izražanju na eni ter varovanju svojih čustev na drugi strani lotila z osupljivo neposrednostjo in samozavestno ustvarila lik, ki gledalca prepriča s svojo kompleksnostjo, Gaja Mazvita Strauss Tihaolang ter Maša Slapar kot njeni najboljši prijateljici pa ji pri tem odlično parirata.

Čeprav se nekaterih tem dotika nekoliko površinsko in kljub nekaterim pomanjkljivostim – slovnična napaka ob uporabi glagola zadeti je glede na ciljno občinstvo skorajda nesprejemljiva – je Čao Bela eden zanimivejših sodobnih slovenskih mladinskih filmov, ob katerem se lahko razvije tudi zelo kompleksna debata.

Iz oddaje Gremo v kino.