Čas za veselje je predstava, ki je svojo premierno uprizoritev v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) doživela meseca septembra v režiji Anje Suša. Suša je svojo režijsko pot začela v Srbiji, omenjena predstava pa je v MGL-ju že njena osma.

Besedilo, ki je sicer nastalo izpod peresa Arneja Lygreja, enega od najuspešnejših dramatikov v sodobnem času, sprva na videz ne ponudi veliko. Pa to drži tudi za režiserko in igralce?

"Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je ves čas prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in 'teže sveta', ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena," je režiserka povedala na novinarski konferenci. Suša je s svojo režijsko domislico, ki je prostor spremenila v fiktivno polje računalniških igric in algoritmov, izpostavila praznino, o kateri prazni dialogi in monologi pravzaprav govorijo. Predstavo tako odlikuje in podpira odlična – na prvi pogled sterilna – scenografija Igorja Vasilijeva, ki igralcem omogoča poligon za igranje.

Robotizirana igra nas popelje v svetove algoritmov in računalniških igric
Po prvih replikah nam hitro postane jasno, da je igra robotizirana in da smo v fiktivnem svetu. Postavi nas namreč v računalniško igro, kot sta denimo The Sims ali katera koli podobna igrica s simuliranjem življenja. V teh vlogah se v tej predstavi znajdejo zlasti mlajši igralci, ki tako govorno kot telesno situacijo ustvarijo popolno. Tako denimo najbolj izstopa Klara Kuk, ki v prvem delu predstave popolnoma prepriča s svojo robotizirano telesno govorico, ki pa ji je dodala lastne, karakterne vložke. Svoji vlogi pozorno in skrbno sledi od začetka do konca. Hkrati nas v drugem delu predstave prepriča s pretiranim karakterjem sodobne ženske, za katero vidimo, da se za površjem drog in lepotnih operacij skriva veliko več. Kuk je tako oba lika dodelala natančno, premišljeno in večplastno.

Izpostaviti gre še dva mlajša igralca, Matevža Slugo in Filipa Štepca, ki je v tokratni predstavi nastopil kot gost. Kljub izredno majhni vlogi prepriča s svojim natančnim gibom in vživetostjo v lik. Matevž Sluga s svojim prihodom na oder kot Aksle zavzame močno prezenco, ki je tako telesno kot govorno prepričljiva. Zlasti pri slednjem daleč izstopa s svojo natančnostjo in poglobljenostjo v algoritemski način branja. Aksle si namreč želi izginiti, kljub (vsaj navidezni) robotskosti likov nas s svojimi izrazi popelje v globino človekove psihe in nam zastavi vprašanji: Kolikokrat smo žurali zato, da bi pozabili? in Ali sploh potrebujem konkreten razlog zato, da izginem? Močno telesen, pripravljen iti do (ali čez?) roba izčrpanosti je tudi kot David ali Drugi jaz, ki ponuja svojo dvojnost z odlično in prepričljivo igro.

Je res vedno pravi čas za veselje?
Narativa zgodbe povprečnemu gledalcu skozi celotno predstavo pušča odprto vprašanje, kam pravzaprav gremo in kaj točno se dogaja. Navajeni smo namreč dramskih trikotnikov, jasne zgodbe in prezentnih karakterjev, naratorjev, nečesa, kar ima rdečo nit. Če predpostavljamo, da je gledališče ogledalo družbe (oz. naj bi to vsaj poskušalo biti), je odgovor pravzaprav na dlani. Suša nas s spretnimi režijskimi prijemi, ki so podkrepljeni s pravšnjo mero glasbe Vala Fursta, postavi pred dejansko ogledalo družbe, ki se ves čas sprašuje: Kam pravzaprav gremo?

Dramaturgija Petre Pogorevc nam tako dopušča, da sledimo zgodbi ali pa nas skozi prazne besede samo posrka v estetsko-prostorsko doživetje. Odločitev je na gledalcu, ki pa se zaradi varne in dobre režijsko-dramaturške postavitve ne more izgubiti.

Parole, parole, parole je skladba iz 60. let prejšnjega stoletja, ki v prevodu pomeni Besede, besede, besede, govori pa o praznem besedičenju. Zakaj prav ta asociacija? Nastala je namreč ob kostumografiji Lea Kulaša, ki nas ponese v prav ta čas, ki se – zlasti ob ponovnem vzponu retroestetike – romantizira. Začutimo lahko namreč, da gre na eni strani za nekakšen antipol sterilnosti, na drugi strani pa za obujanje nečesa "polnega in resničnega" v tem praznem svetu. Tako lahko razumemo tudi metaforo skladbe Paula Anke Put your head on my shoulder v algoritemsko-robotski, tako rekoč "pokvarjeni" različici. Tudi ljubezen – in zabava – sta danes postali še eden od algoritmov. Drama se tudi sicer ukvarja z vprašanji prisotnosti in odsotnosti ter človeških razmerij.

Ob poplavi aplikacij, pametnih telefonov, igric, simulacij in drugih virtualnih svetov se zdi, da si v realnem svetu vedno najdemo čas za zabavo, ne glede na okoliščine, saj na ta način robotsko potlačimo svoja občutja in jih s klikom do naslednjega algoritma že pozabimo. Ob koncu predstave pa ostane vprašanje – ali gre res za računalniško igro ali pa smo tako računalniški, algoritemski in prazni postali tudi mi sami?