Ted Bundy je v sedemdesetih posilil in umoril nekje od trideset do sto mladih žensk v več ameriških zveznih državah. Režiserju Joeju Berlingerju, ki je za Netflix na isto temo posnel že štiriurno dokumentarno serijo Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes, se je v zvezi z Bundyjem očitno v srce usedla predvsem prenapihnjena fama, češ da se je roki pravice tako dolgo ogibal zaradi svoje domnevne privlačnosti in karizmatičnosti.

Že ob objavi prvega napovednika je postalo jasno, da Čista zloba skuša izzivati‒ za to je poskrbelo razkritje, da Bundyja v filmu upodablja klasični, skoraj kičasti lepotec Zac Efron, ki v sebi niti slučajno ni iskal zmožnosti za podajanje sprevrženosti in temnejših kotičkov človeške psihe. Ne, njegov Bundy je prej antijunak kot pa dejanski negativec, z vsemi žavbami namazan barabin, katerega najhujši ‒ v filmu prikazani ‒ zločin so trmasti poskusi pobegov iz različnih zaporov. Skoraj simpatično. Če smo lahko navijali za Leonarda DiCapria v Ujemi me, če me moreš, kajne ...

Izvirni naslov filma ‒ Extremely Wicked, Shockingly Evil and Vile ‒ je dobeseden citat besed, s katerimi je sodnik ob obsodbi označil Bundyjeva dejanja. Pozitivno sem bila presenečena, ko se je izkazalo, da se Berlinger ne namerava podrobno in senzacionalistično naslajati nad "šokantno sprevrženimi" metodami mučenja, posiljevanja in klanja premnogih žensk, ki so Bundyju kdaj križale pot ‒- a preveč optimistično je bilo tudi upati, da bodo ustvarjalce dejansko zanimale žrtve v svoji večdimenzionalnosti. Na papirju naj bi bila sicer v ospredju Elizabeth Kendall, mati samohranilka, katere svet se zamaje v temeljih, ko njenega dolgoletnega partnerja aretirajo zaradi suma, da je povezan z izginjanjem študentk v okolici. A v resnici je lik Elizabeth (Lily Collins) samo krinka, s katero pa Berlinger ni mogel prikriti svoje očaranosti nad Bundyjevo domnevno eleganco in sposobnostjo za preživetje.

Najlepši dokaz za to je že podatek, da Liz svoje življenje pred Bundyjem še sama vidi kot pomilovanja vredno žaloigro in sebe kot z dojenčkom osedlano "tajnico, ki je noben zanimiv moški ne bi niti pogledal". Še sreča, da je na drugo stran šanka naslonjen rjavolasec, ki vrta vanjo s prodornim pogledom. Sledi kratek flirt ob džuboksu, počasen ples in ostalo je, kot pravijo, zgodovina: montaža sentimentalnih prizorov družinske sreče, rojstnih dnevov in Bundyjevega skrbnega očimovstva Lizini hčerki. V dolgih letih, ki jih Bundy nato preživi za zapahi ‒ in občasno tudi na begu ‒ je Liz le površno, dvodimenzionalno skiciran lik. Večino časa je zapita in po navadi objokana, ko prebira Tedova ljubezenska pisma ali se spominja njunih srečnejših časov. Obremenjuje jo občutek krivde, ki ga njena okolica ne more razumeti. ("Pa saj ti nisi nikogar ubila!")

S pripovedovalskimi akrobacijami skuša scenarist Michael Werwie hliniti zaskrbljenost za protagonistko in se v naprej izogniti obtožbam mizoginije. Tako kot se izogne dejanskemu priznanju tega, kakšna pošast je Ted Bundy v resnici bil ‒ od njega je ohranil le repenčenje na sodišču, manipuliranje z mediji in osvajalske podvige: kamera si da veliko opravka z grupicami, ki se zbirajo na sodišču, da bi Teda videle od blizu, in tega ne počne povsem brez pokroviteljskega prezira. (Hej, konec koncev so se ženske na sodišču zavestno oblačile in si urejale frizure tako, da so bile podobne klasičnemu "tipu" Tedovih žrtev, nas v prej omenjeni dokumentarni seriji spomni režiser. Niso verjele, da je Bundy nedolžen ‒ privlačil jih je, ker je bil morilec.)

Drug večji ženski lik, Carole Ann Boone (Kaya Scodelario), ki je takrat že zaprtemu Bundyju dvorila, se z njim poročila in rodila hčerko, je implicitno predmet prezira ‒ njena fascinacija z zločincem je skoraj bolj nazorno vredna graje kot zločinec sam.

Zaključek, da ima veliko zaslugo pri Bundyjevih morilskih pohodih lahkovernost žensk, ki zaradi podivjanih hormonov niso znale videti njegove prave narave, se ponuja kar sam od sebe. Obenem pa domet filma ne seže do razmisleka o tem, kaj je gnilo v ustroju cele družbe, da je pripravljena sociopatu le na podlagi njegovega sprejemljivega videza in manir puščati toliko manevrskega prostora, da pravici večkrat spolzi med prsti.

Dejanske Tedove žrtve ‒ najmlajša je imela 12 let ‒ v zgodbo vstopajo le kot okrvavljena trupla na fotografijah, ki jih kamera (pod pretvezo "obzirnosti") le bežno ošvrkne. Ko na prizorišče zakoraka Sheldon, pardon, Jim Parsons v vlogi državnega tožilca in s karikirano zgroženostjo našteva Bundyjeva dejanja, njegove besede izzvenijo votlo.

Ko se na začetku odjavne špice na zatemnjenem zaslonu torej izpišejo vsa imena protagonistovih "potrjenih žrtev", lahko ob tem cinizmu samo še obnemoglo zavzdihnemo. Še posebej, ker hoče takoj naslednji prizor s sopostavljanjem dokumentarnih in filmskih prizorov neskromno podčrtati, kako zelo so Efrona uspeli v gestikulaciji in videzu približati portretirancu. (In Efron v resnici premore nek sluzavi šarm, ki lahko sugerira veliko manj prijetno resničnost pod zloščenim pročeljem.)

Ker Berlinger Bundyjevega mesarskega klanja ne pokaže, se je sicer izognil pasti vulgarnega, za slasherje primernega torture porna (nekrofilija, zbiranje odrezanih telesnih delov in občasni poskusi kanibalizma niso ravno standarden Netflixov nabor), a je obenem padel v drugo: ustvaril je povsem razumljiv, skoraj všečen lik premetenega zločinca, ki si priročno nekajkrat sleče srajco in pobliska z natreniranimi bicepsi. V filmu sta točno dva trenutka, v katerih Bundyjeva naštudirana maska za hip zdrsne ‒ a v nobenem od njiju se nam ni treba soočiti z resnično razsežnostjo zla pod njo. Po ogledu ne bomo nič bolj kot prej razumeli, kaj je iz Teda Bundyja naredilo zver, kaj je bilo v srcu njegovega odnosa z Liz ali kakšno stališče je imel do svojih dejanj. Izvedeli smo samo (še enkrat), da je bil res, res čeden. Prav.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc