Črni telefon se vizualno naslanja na še vedno vseprisotno nostalgijo za odraščanjem v predinternetnih časih, ki jo je v mainstream vrnila serija Stranger Things; pravzaprav smo te zelo specifične podvrste naivne americane počasi že prenažrti.

Če smo natančni, piše se leto 1978, dogajanje pa je postavljeno v idiličen kraj, ki se na papirju sicer ne imenuje Derry, Maine, a je videti kot začetek tako rekoč vsakega romana Stephena Kinga: mulci se po zaspanih predmestnih ulicah prevažajo okrog na kolesih in igrajo bejzbol, piflarje po pouku nadlegujejo rezidenčni nasilneži, starši pa živijo v svojih vzporednih vesoljih, slepi za skrita življenja podmladka. Fotografije izginulih otrok se objavljajo na tetrapakih mleka, ne na spletu. (Referenc na Kingovo vesolje, vključno z rumenim dežnim plaščkom in baloni, je toliko, da človek res pomisli, da gre za njegovo zgodbo – no, Črni telefon je ekranizacija kratke zgodbe Joeja Hilla, ki je, ne boste verjeli, Kingov sin.)

K sreči nova grozljivka žanrskih velikanov, hiše Blumhaus, v nadaljevanju ni zgolj reciklaža generičnih klišejev. Režiser Scott Derrickson (zanj je to prvi film po Marvelovem Doktorju Strangeu iz leta 2016) na trenutke uspešno razgali umazano resničnost za bukoličnim kičem. Pri tem se lahko nasloni tudi na temačno fotografijo Bretta Jutkiewicza, prepleteno z retroestetiko osemmilimetrskega filma. Isti direktor fotografije je posnel tudi najnovejši del Krika in pa, heh, dve epizodi nove sezone Stranger Things.

Eden od tistih fantov, ki so navajeni bežati pred udarci vrstnikov, je 13-letni Finney (Mason Thames) – in to niti ni edina nevarnost, ki mu preti. Pa pri tem niti ne štejemo zapitega očeta (Jeremy Davies), ki se nad Finneyjem in njegovo sestro rad znaša s tepežem. Nad mestom leži senca "Grabeža" (Ethan Hawke), serijskega morilca, zaradi katerega s srhljivo frekvenco izginjajo mladi fantje. Že če na glas izrečeš njegovo ime, te bo prišel iskat, si v strahu šepetajo mulci. Lokalni policisti nimajo nobenega trupla, osumljenca, oprijemljive sledi in pravzaprav niti veščin, da bi stvarem prišli do dna.

Naslednje ime na seznamu pogrešanih bo prav Finneyjevo: čeprav je imel fant oči na pecljih, se po hitrem manevru možaka s črnim kombijem znajde na plesnivi žimnici v mrzli, betonski, neprodušno zaprti kleti. Edini rekvizit v sobi je nedelujoč telefon, katerega žica neuporabno binglja ob steni. Le kako naj se reši suhljati Finney, če se ni mogel rešiti njegov predhodnik, žilavi in srboriti Robin (Miguel Cazarez Mora), ki je bil kos vsem šolskim pretepačem?

Sledijo manjši kvarniki v povezavi z zapletom filma.

A Črni telefon ne spada samo v podžanr "miši v kletki". Finney ima sestro, Gwen (odlična Madeline McGraw), ki ima občasno jasnovidne sanje – sanje, ki bi jo lahko pripeljale na sled izginulim fantom. (Policija njene namige brez podvprašanj vzame za suho zlato, ker drugega pristopa očitno niti nima; o kaki prisotnosti FBI-ja ni kljub šestim izginulim fantom niti sledu.)

Gwenina (preklinjajoča) pogajanja z Jezusom sicer v zgodbo vpeljujejo versko motiviko, a dekličina pripovedna linija bo ostala bolj ali manj neizkoriščena. Scenarij namreč zavije v drugo, prav tako nadnaravno obarvano smer. Kako lahko Finneyju pomagajo ugotovitve, zvijače in izkopane luknje fantov, ki so bili v istem zaporu pred njim? Kako lahko sploh stopi v stik z njimi? Črni telefon je med drugim zgodba o podpornem sistemu, ki se splete med otroki, kadar ni v njihovem življenju nobenega zanesljivega odraslega.

Kljub tej dvojno nastavljeni premisi pa bo moral Finney najti rešitev (v prenesenem pomenu: odrasti) sam – tako, kot prej ni bilo nikogar, da bi ga v kino peljal gledat Teksaški pokol z motorko, tudi zdaj ne bo nikogar, ki bi namesto njega eliminiral psihopata s ključi od vhodnih vrat. Film je na neki ravni predvsem fantazija o opolnomočenju žrtve, ki se nauči udariti nazaj.

Ethan Hawke, ki smo ga navajeni v vlogah seksi godrnjača za intelektualce, se s srhljivo lahkoto prelevi v norca. Odličen je že sam po sebi, vlogo pa še dodatno nadgradi modularna maska, delo mojstra protetike Toma Savinija (redni sodelavec Georgea A. Romera). Maska ima zamenljive izraze in izmenično zakriva zgornjo ali spodnjo polovico obraza; če je v klasičnih grozljivkah maska predvsem rekvizit za anonimizacijo morilca, tukaj pripomore h grotesknemu kontrastu med plastično pošastno grimaso in srhljivo človeškim, melodramatično razčustvovanim pogledom nad njo.

Čeprav se otrokom predstavlja kot poklicni klovn, Grabež ni karikatura v slogu nadnaravnega Pennywisa; Hawke lik ves čas ohranja prizemljen in človeški. Navsezadnje zlo, ki preži na otroke, praviloma ni bavbav iz kanalizacije, pač pa družinsko nasilje, ki jih čaka prav tam, kjer bi morali biti najvarnejši. In kaj je Grabež drugega kot lik avtoritarnega očeta, ko s pasom v roki in z odpeto srajco sedi v kuhinji, čakajoč, da bo njegova mala žrtev naredila nekaj, kar si bo zaslužilo "kazen"? Zlo je banalno in vsakdanje, sporoča Hawkov realistični pristop k vlogi.

Črni telefon odpira zelo temačne teme nasilja nad otroki in pedofilije, a ne zapade v voajerizem ali ekscesno nazornost; raje se drži slutnje nadnaravnega in tona temačnega magičnega realizma; Derricksonu je navsezadnje blizu tema raziskovanja sivega območja med tuzemskim in spiritualnim (Poguba, Reši nas hudega). Pod črto film ne prinaša ničesar zares novega ali revolucionarnega, a ga privzdigne tudi igra obeh otroških igralcev – čustvena razsežnost zgodbe dobi primat pred precej standardno morilsko motiviko. Spomni nas, da za učinkovito grozljivko v resnici ne potrebuješ veliko.

Ocena: 4-