Tragična ljubezenska zgodba Cyranoja de Bergeraca, ki se je rodila kot "heroična komedija v petih dejanjih" izpod peresa Edmonda Rostanda, je v zadnjem stoletju dobila že celo vrsto priredb in ekranizacij, od francoske z Gérardom Depardieujem v naslovni vlogi (Cyrano de Bergerac, 1990) do komedije s Stevom Martinom z orjaškim umetnim nosom (Roxanne, 1987). Praviloma je ravno to predimenzionirano vohalo simboliziralo telesno neprivlačnost, zaradi katere se naslovni junak boji izpovedati svoja čustva ljubljeni dami. V novi različici, ki je priredba off-broadwayskega muzikala, tega atributa ni, Cyranoja pa igra 52-letni Peter Dinklage, prvič v glavni vlogi romantičnega junaka, kakršnega je nakazoval že z melanholičnim pogledom številnih dosedanjih likov, vključno s Tyrionom Lannisterjem.

Zgodba Cyranoja de Bergeraca sodi v kanon klasične literature. Naslovni junak, ki ga hromita tako lastni ponos kot tudi prepričanje, da Roxanne (Haley Bennett) nikoli ne bi mogla ljubiti njegove nepopolne zunanjosti, katalizator za svojo ljubezen najde v Christianu (Kelvin Harrison Jr.), prisrčnem, a malce topoumnem vojaku, v katerega se je zagledala Roxanne. Prelevi se v Christianovega pisatelja v senci: v njegovem imenu sestavlja ljubezenska pisma za Roxanne, v katerih lahko končno ubesedi svoja čustva, obenem pa se skriva za stasom privlačnejšega dvojnika. Da je vse skupaj še bolj zapleteno, se v ljubezenski trikotnik vrine še kruti vojvoda De Guiche (Ben Mendelsohn), trdno odločen, da si bo - zlepa ali zgrda - prilastil Roxanne. (Mendelsohn je očitno aboniran na vloge zlikovcev, a kljub neštetim izvedbam podobnih likov še vedno deluje, kot da se v filmu zabava.)

Režiser Joe Wright se po izletih v polje politične zgodovine (Najtemnejša ura) in slabih hitchcockovskih kopij (The Woman in the Window) vrača v svet, kjer je najbolj doma: k epskim ljubeznim pred kuliso velikih zgodovinskih dogodkov, pri čemer eskapistično radost išče v detajliranih scenografijah in kostumih (Prevzetnost in pristranost, Pokora, Ana Karenina). Po eni strani je lahko razumeti, zakaj ga privlačita teatralnost in okrašenost muzikalaov, po drugi pa je ravno Wright tisti cineast, ki zna tak bombastičen žanr prizemljiti, narediti intimen. Edina resnična prepreka med Cyranojem in Roxanne seveda ni junakova telesnost, pač pa njegov slepi ponos - in nova ekranizacija se močno nasloni ravno na temo strahu pred ranljivostjo, ki hromi ljubezen.

Cyrano je vaše pozornosti vreden že zaradi osupljive baročne arhitekture (film je bil posnet na Siciliji), zaradi elegantnih koreografij in sijajnih krinolin v pastelnih odtenkih organze. Preprosto nemogoče se je v celoti upreti tako vizualno dovršenemu filmu, ki je za odtenek manj rigiden od najprepoznavnejših Wrightovih del. Morda gre razlog za to iskati tem, da so ga snemali v pandemično okleščenih okoliščinah, ali pa v tem, da ima geneza filma močno romantično noto: Peter Dinklage je poročen s scenaristko Erico Schmidt, glavna igralka Haley Bennett je v zvezi z režiserjem Wrightom, besedila pesmi pa sta spisala zakonca Carin Besser in Matt Berninger, ki ga poznamo kot frontmana zasedbe The National.

In res bi pesmi, ki so nastale za film, prej spadale na album The National kot v tipičen muzikal: opredeljujeta jih tiha zasanjanost in čutnost, ne premorejo pa velikopoteznih refrenov, ki bi zlezli v uho in gledalca spremljali še na poti iz kina domov. Preprosta, melanholična besedila so protiutež ocvetličenemu jeziku Rostandovih verzov in spektaklu cele produkcije. Številni kritiki so se pritožili nad tem, da dvojčka Bryce in Aaron Dessner k materialu ne pristopata kot broadwayska skladatelja, kar pa se meni osebno zdi prej vrlina kot pa hiba celotnega projekta. Še najbolj tipično muzikalska točka je žalostinka Where We Fall, ki jo tkejo glasovi prestrašenih vojakov na predvečer velike bitke na fronti.

V zadnjih letih smo dobili celo vrsto muzikalov, ki so popolno odsotnost pevskih sposobnosti pri igralcih poskušali predstaviti kot prednost, kot bolj doživeto in naravno različico po naravi togega, izumetničenega žanra (glej: Russell Crowe v Nesrečnikih, večina igralske zasedbe v Mama Mii, ipd.) Dinklage morda ni fantastičen pevec, a je bolj kompetenten od mnogih; zdi se, da poskuša ujeti podoben bariton, kot ga ima Matt Berninger. Vseeno pa ga bolj kot pevski dar nad vodo drži ekspresivnost; njegov Cyrano je ciničen, sarkastičen in ubijalsko duhovit, dokler se spušča v (sabljaške ali verbalne) dvoboje z veljaki v natupiranih lasuljah, popolnoma pa odpove, ko bi moral Roxanne razkriti svoje srce. Njegova zatajevana ljubezen izbruhne na dan v intimnih trenutkih, na mračnih uličnih vogalih, ko lahko o svojih čustvih poje iz varnega zavetja teme.

Peter Dinklage je v svoji karieri že večkrat upodabljal like, ki jih je ključno opredeljevala njegova ahondroplazija, a Cyrano je kljub temu zanimiv projekt zanj: film mu dovoli, da se zelo neposredno sooči s stigmo, povezano z njegovo višino, ne da bi ga pri tem reduciral na zgolj eno samo lastnost. Raziskuje lahko cel spekter čustev od samopomilovanja do bahaške arogance, ki izhaja iz tega, da je praviloma najinteligentnejši človek v vsaki družbi. Tokratna ekranizacija ne prinaša zares nove interpretacije klasične zgodbe, je pa njen protagonist najbolj čutna različica Cyranoja, kar smo jih videli na velikem platnu.

Ocena: 4-