Ta se kljub povprečnim rezultatom na sprejemnem izpitu pozneje na terenu izkaže s svojo spretnostjo, natančnostjo in odločnostjo. Večina sodelavcev je nad njim navdušena, pojavljajo pa se tudi dvomi o njegovi brezmadežni preteklosti.

Akcijska kriminalka Dnevi besa v nekronološkem redu s prizori, razdeljenimi na štiri poglavja, razkriva preteklost glavnih likov in razloge, da so se znašli tam, kjer so. To dinamično preskakovanje v času je tako rekoč eden od zaščitnih znakov britanskega Tarantina Guya Ritchieja, ki je za svoj zadnji celovečerec predelal francoski hard-boiled akcijski film Varnostnik iz leta 2004. Po nekaterih lastnostih bi celovečerec lahko uvrstili tudi v neonoir žanr, predvsem zaradi prevladujočega mračnega, skoraj monokromatskega vzdušja in za Ritchieja nenavadne režijske zadržanosti.

Tesnobno vzdušje neprestane napetosti, v katerem pes žre psa in pravih pozitivnih likov pravzaprav sploh ni, tokrat ne prestreljujejo dialoško duhovičenje in vizualni gegi. Zdi se skoraj, kot da bi hotel avtor nenadoma dokazati, da je resen žanrski avtor, čeprav bolj kot na veličastno Mannovo Vročino iz leta 1995, ki predstavlja vrh sodobnega roparskega filma, spominja na številne bolj generične kriminalke, na primer na Roparsko gnezdo iz leta 2018 z Gerardom Butlerjem. Skratka, razen da gre za neko novost v Ritchiejevem opusu se zastavlja vprašanje smiselnosti priredbe francoskega izvirnika.

V igralski zasedbi popolnoma dominira mišičasti Jason Statham v glavni vlogi dosledno mrkega in lakoničnega "moža brez imena"; omeniti velja še Andyja Garcio v stranski vlogi šefa ene od vladnih agencij. Predvsem pa je cinefilsko zanimiva izbira Scotta Eastwooda kot enega od članov roparske tolpe, ki je videti kot dvojnik svojega očeta v mladih letih, pri čemer z vlogo izrazitega sociopata pravzaprav spodkoplje izklesano podobo pravičnega maščevalca.

Skratka Dnevi besa ni kak izrazit filmski presežek, hkrati pa delo v okviru glavnega toka filmske produkcije vendarle ni popolnoma nezanimivo.

Iz oddaje Gremo v kino.