(Rahlo arbitraren preskok med franšizama Vojne zvezd in Peščenega planeta je morda bolj opravičljiv, če vemo, kako zelo se je George Lucas pri snovanju sage Luka Skywalkerja zgledoval po romanu Franka Herberta.)
Največji očitek na račun Villeneuvove priredbe Peščenega planeta je bil in ostaja to, da je – v duhu pobesnele franšizacije popkulture – predlogo razsekal na več filmov. Pred dvema letoma in pol smo tako dobili dobri dve uri prologa v duhu političnih manevrov in uvodnih spopadov, ki ni funkcioniral kot samostojen film in ki ga brez nadaljevanja nismo mogli dokončno ovrednotiti. Drugi del kot samostojna zgodba deluje nekoliko bolje, a ga pestijo podobne težave s tempom kot predhodnika. Ne glede na velikopoteznost se je težko znebiti občutka, da divjamo skozi ključne alineje epske literarne predloge Franka Herberta, na mestih poglobljen razmislek in ezoteričnost romana žrtvujemo v imenu vizualnega spektakla, pa kljub temu ne uidemo občutku nedokončanosti.
Odgovori in razrešitve so, frustrirajoče, še enkrat potisnjeni v naslednji film. Tudi tokrat se posamezni liki in prizori pojavijo samo za hip, kot nastavki za nadaljevanje. To je tudi tisto, kar Peščeni planet, bolj kot kar koli drugega, povezuje s pogosto praznimi marvelovskimi spektakli. Denis Villeneuve je v intervjujih že izrazil željo, da bi roman Mesija s peščenega planeta predelal v tretji film, a uradno dogovora za ta film še ni.
Pod drugi del je podpisana ista ekipa kot pod njegov predhodnik – scenarij Villeneuva in Jona Spaihtsa, bombastična glasba Hansa Zimmerja, scenografija Patrica Vermetta itd. – kar pomeni, da sta filma, čeprav nista bila posneta skupaj, slogovno popolnoma usklajena in brezhibno zlepljena skupaj. V zgodbo stopimo na točki, kjer smo junake pred dvema letoma pustili: Paul Atreides (Timothee Chalamet) in njegova mama, lady Jessica (Rebecca Ferguson) sta za las ušla pokolu dinastije Atreides in se zatekla med Fremene, staroselsko ljudstvo puščavskega planeta Arrakis.
Medtem ko Jessica zavzame pomembno versko funkcijo, se Paul, zdaj pod imenom Muad'dib, uri v veščinah preživetja v razbeljeni, sipinasti pokrajini, ki v resnici ni namenjena vzdrževanju človeškega življenja.
Hitro se zbliža z bojevnico Chani (Zendaya), a zdi se, da je še bolj kot mladenka vanj zaljubljen Stilgar (Javier Bardem), starešina, ki v Paulu vidi lik iz prerokbe. Je mogoče, da je suhljati mladenič dejansko "Lisan al gaib", izbranec, ki mu je usojeno, da bo Fremene osvobodil izpod jarma zavojevalskih sil, ki planet izčrpavajo kot svoj zasebni fevd? Arrakis je strateško tako pomemben zato, ker z njega v ogromnih količinah izvažajo "začimbo", vsenamensko halucinogeno snov, ki med drugim poganja intergalaktična popotovanja celotnega imperija.
Pomembna tema zgodbe bi moral biti Paulov notranji boj z mesijansko idejo: je vse skupaj samo sad propagande, ki jo diskretno širi lady Jessica, strateški prijem, ki mu bo pomagal preživeti? Ali pa so vizije, ki ga obiskujejo v snu, dejansko atribut njegove preroškosti? Konec koncev se je Paul rodil kot sad celih generacij namernega rasnega križanja, ki ga je izvajal red sester Bene Gesserit, klan temačnih "tet iz ozadja", ki jim pripada tudi njegova mama. Pozoren gledalec bo zaslutil implicitno negacijo ideje herojske usode: so prerokbe samo laž, ki pomaga utrjevati fevdalni nadzor in kolonialne strukture moči? Je vera zgolj orodje strahu?
Zaradi količine elementov, ki jih Villeneuve stlači v film, protagonistov razvojni lok ni v celoti razdelan; njegova preobrazba zato učinkuje prenagljeno in nenadno. Razmislek o tem, kdaj žeja po maščevanju pretehta osebne ideale, bi lahko dobil več prostora, da zadiha. Moralno jedro filma ni Paul, pač pa Chani, ki sicer ne verjame v idejo odrešenika, verjame pa v Paulovo lojalnost. Njuna ljubezenska zgodba je le površno izrisana, je pa zato scenarij posvetil pozornost razlikovanju med različnimi strujami in generacijami Fremenov – "tuja" rasa tokrat ni prikazana kot eksotičen monolit.
"Orjaški peščeni črvi so čudo računalniške animacije in spadajo v panteon najimpresivnejših filmskih pošasti – v resnici bo na nadaljevanje treba počakati že zaradi možnosti, da bomo vendarle videli Chalameta jezditi eno od teh nakaz." Citirati samo sebe najbrž ni višek dobrega okusa, a lepo je imeti dokaz, da Dune 2 v tem pogledu doseže pričakovanja in končno izkoristi vizualni potencial grotesknih, predimenzioniranih mesnatih bitij. (Paul, ki na črvovem hrbtu drsi skozi puščavo, je videti kot Mojzes, ki v kakšni biblični epopeji razdeli Rdeče morje: tj. kot del kanona, kot del našega kolektivnega imaginarija.) Film še preseže vizualni standard predhodnika; še posebej v prvi uri je nekaj spektakularnih posnetkov igre svetlobe na sipinah, prežetih z zasičenimi barvami in poetičnostjo neukročene divjine.
V tem filmu se Villeneuve lahko tudi odmakne od monotonosti pejsaža: svet zlobnih Harkonnenov je posnel z infrardečimi kamerami, s čimer je pričaral visokokontrasten, hladen in skoraj brezbarven svet totalitarističnega režima. "Biomehanika" v slogu H. R. Gigerja ostaja ključen del kostumografije, tokrat v obliki posebnih aparatov, ki iz trupel sovražnikov izsesavajo tekočino in jo prečiščujejo v pitno vodo: konec koncev je v puščavi voda tako dragocena, da so se ljudje odvadili jokati.
Prvi Peščeni planet je z razlogom osvojil oskarje v šestih ključnih "tehničnih" kategorijah, vključno s scenografijo in vizualnimi učinki; Villeneuve zna ustvariti celostno, potopitveno izkušnjo novega sveta, ki je ne preobloži z nepotrebnimi detajli – na platnu je samo, kar je nujno potrebno, a to zato toliko bolj učinkuje. Ne spomnim se, kdaj je imel znanstvenofantastični spektakel toliko teksture, tolikšen občutek resničnega in ne računalniško generiranega sveta. Peščeni planet je eden tistih filmov, za katere resnično velja neštetokrat ponavljana krilatica, da ga je "treba videti kinu", na največjem (in najglasnejšem) dostopnem platnu.
Tako kot prejšnji film je tudi nadaljevanje do roba natrpano z zvezdniško igralsko zasedbo. Peščeni planet je pač projekt, ki si lahko privošči znan obraz v vsaki, še tako majhni vlogi: Lea Seydoux, na primer, se mimo kamere sprehodi točno dvakrat, kar je še vedno enkrat več kot Anya Taylor-Joy. (Ta bo brez dvoma ključen lik v tretjem delu.) Javierju Bardemu, Zendayi, Joshu Brolinu, Stellanu Skarsgårdu in Timotheeju Chalametu iz prvega filma se v nadaljevanju med drugim pridružijo Christopher Walken kot vladar celega imperija, Florence Pugh kot njegova hčerka in seveda Austin Butler kot psihopatski Feyd-Rautha Harkonnen, nečak nabuhlega, v zraku lebdečega barona Harkonnena, pa tudi Paulova protiutež in vesoljska nemezis.
Najmarkantnejša okrepitev postave je brez dvoma Butler, ki se tokrat ne more opreti na svoj naravni šarm: z golo glavo in počrnjenimi zobmi je videti naravnost pošasten. Težko je bilo prekositi pojavo mladega Stinga v kovinskih kopalkah (Sting je bil Feyd-Rautha v Peščenem planetu Davida Lyncha v osemdesetih), a mu je uspelo. Ustvaril je neverjetno grozeč, popolnoma iztirjen in nepredvidljiv lik; vsak prizor, v katerem se pojavi, utripa od adrenalina in nevarnosti. (Če bi imel še kakšnega več, bi Paulu z lahkoto ukradel status protagonista.) Harkonnenov prestolonaslednik je rešilna bilka srednjega dela filma, ki bi brez njega trpel zaradi upočasnjenega tempa.
Prijetno presenečenje je, da je Villeneuve, avtor, ki ne slovi ravno po afiniteti za komedijo ali lahkotnih prijemih, v film natrosil nekaj komičnih interpretacij, predvsem z (načeloma mrkim) likom Stilgarja. Morda se to zdi nepomemben detajl, a je dobrodošla protiutež resnosti mita, da se ta ne prevesi v samoparodijo.
Fremeni so bili v Herbertovem romanu implicitno napisani kot bližnjevzhodno ljudstvo, kar za seboj potegne težavo orientalizma in "belskega odrešenika", ki bo puščavski narod tako rekoč rešil pred samim seboj. Film Fremene zavestno upodobi na način, da so v marsičem podobni muslimanom, od načina molitve do arabskega zvena jezika in posameznih elementov glasbene podlage. Rasistično dihotomijo, zapisano v DNK-ju zgodbe, Villeneuve sicer deloma razelektri z etnično mešano igralsko zasedbo, a kljub temu na nobeni točki ne problematizira ali izpodbija premis, ki jih danes doživljamo drugače kot pred petdesetimi leti, ob izidu romana.
Peščeni planet: 2. del je novodobni blockbuster par excellence, neoporečen po parametrih vizije, tehnične izvedbe in veščine. V imenu spektakla in univerzalnosti so sicer odpadli vsi ekscentrični, bizarni detajli zgodbe, pa tudi odbitost koncepta, kot si ga je upal zastaviti na primer David Lynch. Ostalo je temačno svarilo pred idolatrijo in nevarnostjo lažnih prerokov. Kako visoko ceno ima to, da se igraš Boga?
Največji očitek filmu pa vseeno ostaja njegov pragmatični pristop drobnih korakov. Drži sicer, da je film bolj zadovoljujoč kot predhodnik in da ustvari ogromna pričakovanja za naslednji del. Vseeno pa zdaj, ko nas je Denis Villeneuve že drugič malce žejne pripeljal čez vodo, začenjamo sumiti, da razpotegnjenost ni samo v sužbi umetniške vizije, ampak tudi bolj komercialnih interesov.
Ocena: 4,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje