In zdaj je tu biografija moža, ki je v viktorijanski Angliji populariziral idejo mačk kot hišnih ljubljenčkov.

Louis Wain (1860–1939), ilustrator, slikar, neuspešen izumitelj in nesojeni libretist, je bil, milo rečeno, nenavadna osebnost. V nenehnem gibanju, razpet med zanimanja, ki so ga vlekla v različne smeri, a zaradi pomanjkanja poslovne žilice celo življenje brez prebite pare. Obseden je bil z idejo, da bi se dalo električno napetost, ki jo je čutil povsod okrog sebe, uporabiti v vsakdanjem življenju – in pozneje v življenju je "ugotovil", da bi bili mački zanjo idealni prevodniki.

Wain je danes bolj ali manj pozabljena zgodovinska osebnost, aktualen samo še kot argument v debati, ali lahko umetnikov opus "beremo" kot dokument njegovega duševnega zdravja: njegove šegave ilustracije rajajočih muck so se v poznejših letih prelevile v čisto kalejdoskopsko psihedelijo.

Nekonvencionalno življenje je zdaj dobilo precej konvencionalno biografijo v režiji Willa Sharpa, ki Wainove idilične ilustracije kontastira s "temnim, kričečim orkanom hromečih tesnob in nočnih mor" njegovega zasebnega življenja. Vprašanje pa je, ali je manierizem v slogu Wesa Andersona, h kateremu se nagiba Sharpe, res primeren za ilustracijo shizofrenije –, in ker je to očitno skrbelo tudi režiserja samega, film slogovno razpada na dve precej neenotni polovici.

Benedict Cumberbatch bo v letošnji sezoni nagrad najverjetneje vseprisoten po zaslugi vloge zakrknjenega, krutega kavboja v Montani z začetka 20 stoletja. In če je njegovo tokratno druženje z mačkami skoraj diametralno nasprotje filma Moč psa, pa je obema skupno to, da Cumberbatchev igralski vložek z naravno karizmo zasenči vse okrog sebe (čeprav je v obeh primerih obdan s sijajnimi igralci). Je pa res, da je Električno življenje Louisa Waina bližje tipiziranemu portretu britanskega ekscentrika, kakršnega od nekdanjega Sherlocka morda pričakujemo. Waina upodobi z zanosom in razponom, ki zajema tako situacijsko komedijo kot tudi občuten, nekarikiran prikaz duševne bolezni. Toda ali je film pod črto še kaj več kot ena sama dodelana vloga?

Scenarij, ki sta ga podpisala Sharpe in Simon Stephenson, poskuša na tradicionalen način zajeti cel lok Wainove usode, od službe agrikulturnega ilustratorja za dnevni časopis pa do žalostne starosti v londonski psihiatrični ustanovi. Sharpe v to tragično štorijo vnese pridih pravljičnosti in teatralnosti, ki zrcali Wainov umetniški duh: v nekem trenutku se pokrajina pred gledalčevimi očmi prelije v oljno sliko.

Cumberbatch vsaj v prvi etapi zgodbe prispeva tudi veliko šegavosti in humorja, a to ne more skriti dejstva, da Električno življenje nima zares izvirne poante ali uvida. Film ima pridih pedantnega in estetiziranega dokumentarca, ki je sicer zvest in naklonjen svojemu protagonistu, a ne poskuša zares razumeti, v čem je bilo Wainovo dojemanje sveta unikatno. Smo o njem izvedeli kaj, česar ne najdemo na vpisu v Wikipedii? Je "zanimivo poglavje v zgodovini umetnosti" dovolj dober razlog za film? Če je v svetu okrog sebe ves čas videl elektriko kot povezovalno silo vesolja, zakaj nam Sharpe to ponazori zgolj z občasnim prasketanjem in eno samo dramatično nevihto? Iztočnica za kak izrazit slogovni prijem je bila tako rekoč na dlani.

Wain je bil v svoji biti človek, ki ni spadal nikamor in se nikamor ni znal vklopiti – ne med svojih pet sester, ne v družbo umetnikov ali izumiteljev, pravzaprav niti v družbo na splošno. Velika ljubezen njegovega življenja je bila Emily (Claire Foy), družinska guvernanta, s katero se je poročil, čeprav je njegovo neupoštevanje družbenega razreda v viktorijanskem Londonu povzročilo pravi škandal. Emilyjina prezgodnja smrt je bila tragični kazalnik za njegovo ustvarjanje – kar seveda pomeni, da je Claire Foy, pa naj bo še tako očarljiva, zopet odrinjena v vlogo žene, katere edina funkcija je biti stopnička na poti glavnega junaka.

Film v celoti narira Olivia Colman, ki že s svojim tonom sugerira metareferenčne komentarje, pa čeprav se večino časa drži linearnega popisovanja dogajanja. Njena naracija filmu vnese dinamičen tempo (in tisti majhen ščepec subverzivnosti), podobno kot Andrea Riseborough v vlogi Louisove kolerične, pragmatične sestre Caroline. Dober prijem glasbene podlage je uporaba teremina, ki velja za prvo električno glasbilo v zgodovini. Če vas ogled filma mika zaradi epizodnih vlogic Taike Waititija in Nicka Cava (kot H. G. Wells), se zavedajte, da sta obe skoraj v celoti zajeti že v napovedniku.

Električno življenje Louisa Waina je v bolj navdahnjenih trenutkih – torej predvsem v prvi polovici – zgodba posameznika, ki je intuitivno in brez pragmatičnega razmisleka vedno plaval proti toku, pa naj je šlo za izbiro neveste, posvečanje za tisti čas banalnemu slikarskemu motivu ali pa za idealistično sledenje lastnim vizijam namesto redne službe kot priorete. Ko se je Wain pogovarjal s svojim ljubljenim mačkom Petrom, to ni bil dandyjevski manierizem, ampak njegov način iskanja avtentičnega stika s svetom.

Vseeno pa se pripoved premočno nasloni na zlizani kliše umetnika kot trpečega genija, kar banalizira nehumanost obravnave psihiatričnih bolnikov v findesieclovskem obdobju.

Živjenje je Louisa, kot se to rado primeri, prisililo v ukalupljanje in v odgovornost, kakršna mu ni bila pisana na kožo in ki ji ni bil dorasel. Wainova zgodba je zgodba o tem, kako lahko včasih vseprisotni pritisk, da se je treba "zresniti in odrasti", ubije posameznikovega duha. Ali pa, če vztrajate pri optimizmu: zgodba o tem, kako velik vpliv ima lahko dobrota enega samega človeka na svet okrog njega, pa čeprav samo z velikookimi risbicami antropomorfiziranih živali.

Ocena: 3/4