Film Pero, intimni dokumentarni portret pokojnega igralca, ki je bil prvič prikazan pozimi na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu, se začne s psihodramsko delavnico skupine igralcev, s katerimi je Musevski sodeloval, med njimi Nino Ivanišin, Jurijem Drevenškom, Pio Zemljič in drugimi. Film s prizori z delavnice razkriva odnose, ki jih je igralec spletel med kariero, predvsem pa, poleg spominjanja in žalovanja, obravnava vprašanje spopadanja z duševnim zdravjem bližnjih, pa tudi s svojimi lastnimi demoni. Na ta način se film že na začetku iskreno spopade z najtežjimi temami, ki so ob nenadni smrti igralca ostale s tistimi, ki so ga poznali in imeli za prijatelja.

Ker sta režiser in igralec pred smrtjo slednjega snovala film, v katerem bi spregovorila o igralčevih demonih, film Pero v dobršni meri nadaljuje idejo, ki sta si jo zastavila; tako se film začne s psihodramo, s katero naj bi se poprej načrtovani film končal. Kozole je namreč igralcu, ko se je ta spopadel z duševno stisko, predlagal, da glede na to, da sta sodelovala že pri osmih filmih, tudi o tem skupaj posnameta film.

V nadaljevanju se film, ki je razdeljen na pet poglavij, z igrano sekvenco, v kateri nastopita Primož Pirnat in Tina Ščavničar, posveti dejstvu, da je Musevski verjel, da se mu vsaka filmska vloga pozneje zgodi tudi v resničnem življenju. V filmu Pero tako pozneje s pomenljivo montažo odlomkov filmov, v katerih je igral, Kozole sestavlja podobe vlog, ki jih je igralec v svoji karieri najpogosteje naseljeval in ki so po mnenju pokojnega igralca, pa tudi režiserja, pogosto odzvanjale tudi v njegovem osebnem življenju.

Zadnji poglavji filma nas spremlja Kozoletov glas, ki opisuje zadnja srečanja z igralcem, in nas vrne v mesec njegove smrti, ko se je svet ustavil zaradi pandemije. Natančen popis dogodkov deluje kot režiserjev način, da se z njimi neposredno sooči.

Pero je film, ki je hkrati portret pokojnega igralca, a tudi premislek o igralskem poklicu, odnosih in duševnih stiskah. Čeprav film žaluje za prijateljem, pa ne prevzame enoznačne pesimistične note, temveč se Musevskemu na različne načine pokloni kot človeku in igralcu. Filmsko pripoved med drugim na začetku in na koncu uokvirjajo osebni posnetki igralca med plavanjem, sprehodom in ob igri s psom, s čimer se film simbolno obda z duhom topline, ki jo je kljub spopadanju z duševno boleznijo izžareval igralec.

Iz oddaje Gremo v kino.