Na drugi strani mesta pa se ostareli trgovski potnik Wikström loči od žene, proda svoj posel in sanja o novem življenju. Kupi zanikrno restavracijo. Ko Khaledu zavrnejo prošnjo za azil, pobegne iz zbirnega centra in se po vrsti zapletov sreča z Wikströmom. Njegova ne najsposobnejša ekipa ga kot ilegalca vzame v zaščito, dogodki, ki se jima dogajajo, pa postanejo do neke mere skupni.

Finski avtorski posebnež Aki Kaurismäki se je s celovečernim filmom Druga stran upanja šest let po filmu Le Havre iz leta 2011 vrnil na mednarodno prizorišče z nadaljevanjem tematiziranja pristanišč in ilegalcev. Če bi za humor prejšnjega filma lahko rekli, da je nekoliko chaplinovski, je v Drugi strani upanja malce keatonovski, sicer pa v večini parametrov Kaurismäki ostaja zvest svojemu občutljivemu filmskemu jeziku. Ta je sestavljen iz statičnih, vizualno izpiljenih kadrov v mojstrskem ritmu, grenko-sladkih gegov in duhovitih situacij, ki so pogosto absurdno postavljene nasproti nemili vsebini oziroma tragikomičnim usodam večnih obstrancev.

Tako Kaurismäki ustvarja svojevrsten fazni zamik med prepoznavno vsakdanjo resničnostjo in avtorsko kreacijo svojega sveta, ki mu ostaja dosledno zvest, čeprav ga je z leti dohitela trendovska "vintage-" oziroma "retroestetika". Kaurismäki je bil pač filmski hipster, še preden je to postalo moderno.

Celovečerni film Druga stran upanja, s katerim je avtor neposredno zakorakal v aktualizem, je simpatičen, polikan, pravoveren, filantropski, prisrčen film o tem, kako zlahka birokracija razčloveči in kako na videz pravičniška družba človeka oropa dostojanstva. Kar zadeva globino reza v umetniško snov, pa imam sam drugačno mnenje od večinskega, ki mu je ne nazadnje podelilo tudi srebrnega medveda na letošnjem Berlinalu. Menim namreč, da gre v vizualnem in vsebinskem pogledu za izrazit konstrukt, saj je Kaurismäki v želji, da bi gledalec v prebežniku uvidel svojega bližnjega, iz Khaleda napravil nekaj med karikaturo in stereotipom. To sicer ni posebna izjema v njegovem načinu dela, je pa problematično zaradi obrnjenega rasizma: prebežnik je lep, dober, plemenit, inteligenten, potrpežljiv, malce skrivnosten, melanholičen ...

Skratka, bolj kot pravi človek v stiski je to idealistična, enostranska zbirka pozitivnih lastnosti, s katero že tako varljivo kompleksnost splošči na enodimenzionalno agitko. Če kdo ne bi bil dovolj ganjen, je tu za rezervo še kužek z žalostnim pogledom, in ko se s Khaledom pred inšpekcijo skrijeta v stranišče, postane to – najbrž nehote – osrednja vizualna prispodoba filma: Kaurismäki obravnava prebežnika kot nebogljenega hišnega ljubljenčka.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.