50-letni francoski cineast nas z uvodnim kadrom Dvojnega ljubimca brez okolišenja pahne v freudovsko dimenzijo: zazre se v notranjost vagine naše protagonistke, v vir njene "histerije", kot bi nas učila psihoanaliza 19. stoletja. Namerna provokacija s preživetimi idejami ali poziv k iskanju neslutene lepote/globine v ženski psihi? Odgovor na to vprašanje je odvisen od gledalčeve naklonjenosti temu "francoskemu odgovoru na Petdeset odtenkov sive". Ozon je sicer scenarij napisal po ohlapni predlogi romana Življenja dvojčkov ameriške pisateljice Joyce Carol Oates.

Ginekološki pregled torej razkrije, da ni nobenih telesnih razlogov za kronično bolečino v trebuhu, ki muči Chloé (Marine Vacth); morda je čas, da se oglasi pri psihiatru, namigne zdravnica. Nekdanja manekenka, zasičena od plehkosti svojega poklica in nesrečna zaradi mamine hladnosti, tako pristane na kavču Paula Meyerja (Jérémie Renier), ki je nežen, razumevajoč, učinkovit. Kmalu skleneta, da je terapija končana - predvsem zato, ker bi rada svoj odnos prenesla na raven zasebnega. Že v naslednjem prizoru se selita v skupno stanovanje.

To, da Paul očitno ne mara dekletovega mačka, še zdaleč ni njuna največja težava: Chloe po naključju odkrije, da ima njen partner na drugem koncu mesta zrcalnega dvojčka, še enega psihoanlitika, ki trdi, da je Paulov brat (medtem ko je Paul omenil, da je edinec). Louis Delord (še enkrat Jérémie Renier, z drugače počesanimi lasmi) je veliko bolj surov in avtoritativen, njegov pristop k zdravljenju Chloe pa vključuje "aplicirano terapijo" - ta se odvija na s krznom prekriti postelji za drsno steno v njegovi ordinaciji. Nadaljevanje je sanjski, deliričen spust v svet, ki briše meje med resničnostjo in fantazijo, med preteklostjo in sedanjostjo ter med jazom in podzavestjo; počasi ni več jasno, ali Delord v resnici obstaja ali pa je le vizija razbolene psihe naše protagonistke.

Ključ do Ozonovega položaja nezanesljivega pripovedovalca je najbrž predpostavka, da skuša z vizualno simboliko ubesediti psihoanalitični slovar; na trenutke se zdi, da bodo podvojene podobe, neskončna ogledala, španske stene in dolga spiralna stopnišča Chloe preprosto posrkali vase. Prav zaradi stilističnih prijemov, ki spominjajo na Hitchcocka ali pa morda Briana de Palmo, se Dvojni ljubimec dvigne nad raven cenenih psihoerotičnih trilerjev o skritih seksualnih fantazijah. V veliki meri film funkcionira tudi zato, ker ima Marine Vacth dovolj enigmatične karizme, da s svojo prezenco sugerira malo morje pomenov, ki jih avtor projecira v njen lik.

Počasno brisanje logičnih oprijemov in referenc zgodbo prežame z občutkom nevarnosti in obupa. Zavest, da lovi ravnotežje na robu norosti, v Chloe zbuja paranoičen strah in nezaupanje do vseh okrog nje. Nelagodje je vpisano v samo matrico zgodbe - lep primer je pojava priletne, rahlo zlovešče sosede (Myriam Boyer), ki omenja odraslo hčerko, ki je bila institucionalizirana; bi lahko šlo v resnici za Chloe? Ker je igralska zasedba tako majhna, je nastop Jacqueline Bisset v sklepni etapi filma še toliko boljše presenečenje.

Kljub potencialno sočnim nastavkom pa Ozonov scenarij nekje na sredini izgubi ves zalet in zdrsne v skrajno banalno kopičenje motivov podvajanja in zrcaljenja. Zdi se, da pod pretvezo kvazitransgresivnosti skriva le izpraznjenost, pomanjkanje dobre ideje, ki bi povezala vse bolj razvezano štreno. Dvojni ljubimec je film, ki se od prvega do zadnjega trenutka jemlje povsem resno, pa čeprav bi mu kanec porogljivosti ali samoironije verjetno samo koristil. Tako zelo se nas trudi prepričati, da ni nič tako, kot je videti, pa je končni "preobrat" vseeno najbolj predvidljiv od vseh možnih razpletov.

Ocena: 3; piše Ana Jurc