Avtorica je filmsko gradivo nabirala pet let, kronološko pa zajema približno zadnjih deset let življenja in dela Grace Jones – pričakovano nas popelje v zakulisje ustvarjanja, a hkrati filmski organizem ves čas spodnaša naša pričakovanja. Sophie Fiennes jo zasleduje po turnejah in ob ustvarjalnih seansah s sodelavci v glasbenih studiih in po hotelskih sobah, vmes pa tudi na njenih družinskih srečanjih s sorodniki na Jamajki.

Pri tem uporablja tehniko cinéma vérité oziroma pristop, ki ga goji observacijski dokumentarec. Najbolj zanimivo pa je, da bolj ko lušči make-up z obraza Grace Jones, in ob njej je tudi v zelo intimnih trenutkih, bolj ostaja Grace Jones skrivnost. To je lahko kritika ali pohvala filma, odvisno od perspektive.

Spoštujemo lahko tudi avtorsko konceptualno odločitev, da se film v celoti izogne arhivskim posnetkom in pričevanjem sodobnikov, kar bi dokumentarec približalo bolj klasičnemu in tradicionalno utečenemu pristopu; morda je avtorica računala na to, da je že sama karizmatična pojavnost Grace Jones dovolj, da prikliče v spomin tudi druge komponente njene bogate kariere, denimo nekaj odmevnih, čeprav formalno stranskih filmskih vlog.

Končni vtis filma je tako nekakšno podaljšano druženje z divo, ki gledalcu ponudi privilegiran zasebni sedež ob njej, hkrati pa z aure, ki obdaja ekscentrično glasbenico, sname komaj kakšno tančico. Lepo, pravzaprav spoštljivo posvetilo dami, ki se ne trudi skrivati svojih let, a obenem ohranja animalični magnetizem, ki jo je postavil na popkulturni Parnas.