In res nam celovečerni filmski prvenec sicer uveljavljenega angleškega odrskega režiserja Williama Oldroyda z naslovom Lady Macbeth – delo, ki je prejelo številne festivalske nagrade – ponudi oboje: tistega nezgrešljivega duha klasičnih del svetovne literature ter hkrati mesenost in morbidnost najboljšega, kar premore žanr filma noir.

Zgodba filma, ki jo je po literarni predlogi Nikolaja Leskova – o tej je že veliko napisanega drugje – za scenarij priredila prav tako debitantka Alice Birch (no, vsaj v svetu filma, medtem ko se je kot dramatičarka kljub mladim letom že dodobra uveljavila in proslavila), nam namreč predstavi filmsko noir variacijo lika lady Macbeth, žene morda najbolj mogočnega, vsekakor pa najbolj tragičnega Shakespearjevega lika, Macbetha. Tisti, ki se zdrznejo ob vsaki omembi klasičnih literarnih del, naj nikar ne pobegnejo. Oldroydova Lady Macbeth še zdaleč ni samo suhoparna filmska inscenacija nekega klasičnega literarnega dela.

Prej nasprotno: je ena najbolj domiselnih in inventivnih priredb likov iz takšnih del, ki s svojo družbeno konotacijo, dejstvom, da močan ženski lik na poti njegovega razvoja v neodvisnost – pa čeprav je ta po svoje tragičen – vnese v kontekst zavrte in strogo patriarhalne viktorijanske družbe, izvede svojevrstno družbeno subverzijo; ob tem pa takšno reinterpretacijo konvencionalnega lika visoke književnosti preplete tako z vizualno podobo, ki s svojo izčiščenostjo in barvnim mrtvilom prikliče velika likovna dela tistega obdobja, kot tudi z referencami na posamezne, antologijske prizore klasičnih del moderne filmske produkcije.
.

.

Transformacija mladega dekleta
S tem imamo v mislih predvsem prizor objestnega izživljanja "delavske drhali", pomočnikov, skrbnikov konj in hlevov, težakov in podobnih, skratka, umazane moške delovne sile, ki na posestvu moža Lady Katherine, junakinje našega filma, nad ubogo, zlorabljeno temnopolto pomočnico. A tisto, kar gledalca v Oldroydovem filmu še najbolj navduši, je morda prav transformacija Lady Katherine, tega mladega živega dekleta svobodnega, neukrotljivega duha, ki se s poroko znajde ujeta v zatohli patriarhalni svet angleškega podeželskega plemstva.
Tudi sama v nekem trenutku upora svoje "nasprotnike" pokonča. A pri tem je v nasprotju s pravo Lady Macbeth, ki jo je že od začetka vodila želja po oblasti, po nadvladi, ne vodi neki visoki ideal, ki mu je pripravljena vse podrediti. Ne, v skladu z idejnim svetom filma noir sta tisto, kar vodi njena dejanja, čista mesenost in sla, neukrotljiva strast, ki se v njej počasi prebuja in prav zaradi zatohlosti sveta, v katerega je ujeta, eksplodira še s toliko večjo silovitostjo.

Lady Macbeth je – po svoje, glede na provenienco ožje avtorske ekipe – presenetljivo, skoraj osupljivo kinetično filmsko delo, a hkrati tudi opomnik preštevilnim režiserjem, da vse prepogosto pozabljajo na tekstovno predlogo svojih pripovedi v podobah, saj je prav ta tista, ki utemeljuje in argumentira vsako v podobi izvedeno gesto in dejanje.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.