Maščevalci naj bi bili alegorija za nepopolne posameznike, ki svojo moč črpajo iz složnosti in medsebojne podpore. A kaj, ko so na tej točki zbledeli v samo še en elitni odred superjunakov. Foto: Cineplexx
Maščevalci naj bi bili alegorija za nepopolne posameznike, ki svojo moč črpajo iz složnosti in medsebojne podpore. A kaj, ko so na tej točki zbledeli v samo še en elitni odred superjunakov. Foto: Cineplexx
V filmu se gnete toliko zvezd, da za Natalie Portman in Gwyneth Paltrow očitno ni bilo prostora: Thor in Iron Man na neki točki s precej butasto šalo razložita odsotnost svojih deklet. Nam je žal samo, da v zgodbo niso na kak način inkorporirali Lokija ... Foto: Cineplexx
Dvojčka Pietro in Wanda Maximoff: "on je hiter, ona pa čudna", kot nekdo mimogrede pripomni v filmu. Foto: Cineplexx
Whedonu nekako uspe angažirati in v dogajanje vplesti zdaj že res ogromen nabor likov. Šibka točka so utrujajoče prenapihnjeni akcijski prizori. Foto: Cineplexx
Joss Whedon je za vlogo Ultrona menda od prvega trenutka dalje hotel Jamesa Spaderja, češ da je njegov "hipnotični glas lahko srhljivo miren in prepričljiv, obenem pa zelo človeški in duhovit".
Aaron Taylor-Johnson in Elizabeth Olsen sta bila še v lanskem blockbusterju Godzila mož in žena, tokrat pa igrata dvojčka. Foto: Cineplexx

Whedon neskromno predpostavlja, da do drugega dela Maščevalcev nismo mogli prislalomirati, ne da bi vsaj približno poznali predhodne zgodbe in like "Marvelovega filmskega vesolja". Ultronova doba pač stoji na prepleteni kolobociji zgodb in razvojih likov, pobranih iz stripov Stana Leeja in Jacka Kirbyja, v katerih najdemo vse od nordijskih božanstev do nacističnih eksperimentov, čudežnih bitij, "kamnov neskončnosti" in podobnih fantazijskih konceptov, ki pač sodijo v klasični nabor žanra. Z razlaganjem predzgodbe tako ne izgubljamo nobenega časa (kako bi se jo sploh dalo na kratko povzeti?)

Ultronova doba se ne more čisto otresti prekletstva sredinskega filma v franšizi, ki je oropan svežine prvega dela in prikrajšan za bombastičnost velikega finala (najavljeno je bilo že, da naslednji segment, Infinity War, v dveh delih prihaja v letih 2018 in 2019, a ga ne bo režiral Whedon). Mora pa film zato vseeno odkljukati kar nekaj predalčkov: predstaviti nove like, vpeljati mirnejše sekvence, ki so iztočnica za psihološko bolj poglobljen oris glavnih likov, in seveda poskrbeti za dovolj spektakularno soočenje z zlobcem dneva. Akcijski prizori so gladki, skoeografirani do zadnje podrobnosti, s poudarki na specifičnih sposobnostih vsakega izmed Maščevalcev. Veliko manj kot v predhodnih filmih je poudarka na "ranjenih" posameznikih in njihovih skritih demonih pod lateksom (Stotnikova iztrganost iz časa, Starkova zgodovina trgovanja z orožjem, Bannerjev potlačeni bes) - navsezadnje so Maščevalci zdaj že elitna enota uigranih supervojakov, ne pa z vseh vetrov skupaj nabrana tolpa neprilagojencev z nadnaravnimi sposobnostmi. Napetosti, ki so se v prvem delu razvile iz situacij, v katerih so morali ti orjaški egi stopiti skupaj, so zdaj v veliki meri razrešene, s tem povezanih šal pa je seveda manj.

V akcijo smo torej vrženi in medias res: Iron Man (Robert Downey Jr.), Stotnik Amerika (Chris Evans), Črna vdova (Scarlett Johansson), Hulk (Mark Ruffalo), Sokol (Jeremy Renner) in Thor (Chris Hemsworth) sredi neke izmišljene vzhodnoevropske države, Sokovije, zajamejo izpostavo teroristične organizacije Hidra, ki jo vodi nacistični baron Baron Wolfgang von Strucker (Thomas Kretschmann); tako končno v roke dobijo izgubljeno žezlo, ki ga je v prejšnjem filmu vihtel Loki (ah, Loki ... a več o karizmatičnih zlikovcih pozneje). Že v tej uvodni bitki spoznamo nova zlobca, dvojčka Pietra in Wando Maximoff (Aaron-Taylor Johnson in Elizabeth Olsen), ki bosta pozneje med Maščevalce inkorporirana kot bliskoviti Quicksilver in Škrlatna čarovnica. Wanda s svojimi telekinetičnimi sposobnostmi režira personalizirane noče more in vizije za svoje nasprotnike - trik, s katerim uspešno spodkoplje samozavest in enotnost Maščevalcev, obenem pa režiserju ponudi priložnost, da v film strpa nekaj nadrealističnih prebliskov, ki osvetlijo ozadje posameznih likov. Ti sanjski svetovi žal ne razkrijejo ničesar posebej novega o junakih, pa tudi posneti niso na tako inovativen način, da bi bili vredni svoje minutaže.

Po zmagi v tej prvi bitki se naš kolektiv umakne v svoj brlog za kratek intermezzo s pivskimi igricami (Kdo lahko dvigne Thorovo kladivo? ima jasne falične implikacije) ter flirtanjem med vohunko Natašo (torej Črno vdovo) in znanstvenikom Bruceom Bannerjem, ki se iz razumljivih razlogov skuša ogibati kakršnim koli čustvenim pretresom (njegov alter ego, Hulk, nima najbolj blagodejnega vpliva na okolico).

Naš najljubši narcisoidni milijonar, Stark, je medtem v Lokijevem žezlu našel seme nekakšne umetne inteligence. Z vehementno vizijo robotske vojske, ki bi Zemljo varovala pred vpadi vesoljcev, zaobide pravila o skupnem sprejemanju odločitev in razvije sistem "ultron". Duh seveda nemudoma pobegne iz stekleničke: Ultron se osamosvoji in samemu sebi skuje robotsko telo (s čudovito pretečim, arogantnim glasom Jamesa Spaderja, ki Starkovo intonacijo oponaša ravno dovolj, da verjamemo, da se je kot Atena iz Zevsove glave rodil oz. sestavil iz njegovega uma). Če je bil Ultron ustvarjen za vzdrževanje miru na svetu, si svojo nalogo vsekakor interpretira zelo dobesedno: najprej bo iztrebil Maščevalce, nato še celo človeško raso. (Ultron ima nekaj zanimivih očitkov na račun Maščevalcev - na primer, da imajo prav toliko zaslug za vojne in uničenje kot za mir -, a jih film nikoli zares ne upošteva. Če je osrednji zlikovec na začetku še zanimiva protiutež Starkovemu lastnemu egotizmu, ga v zadnji tretjini filma scenarij uporabi zgolj kot poveljnika uničevalne vojske robotov.)

Pretreseni Maščevalci, ki začenjajo dvomiti o smiselnosti delovanja v skupini, se zatečejo lizat svoje rane v Sokolovo skrivno rezidenco na podeželju. (Presenečenje! Najbolj benigni Maščevalec ima hišico z vrtičkom in ženo, ki "totalno podpira njegovo maščevanje", čeprav je noseča z njunim tretjim otrokom.) Vsesplošno obupavanje, prepiranje in neslogo prekine prihod Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), ki mora z navdihujočimi govori o reševanju sveta reanimirati njihovo solidarnost. Ko se Maščevalci končno spet poberejo - in na tej točki smo gledalci že rahlo utrujeni -, se jim pridruži še en zaveznik, nov android z umetno inteligenco, le da jo ta, v nasprotju z Ultronom, uporablja za dobro. Vision (Paul Betthany) bo najverjetneje eden izmed ključnih akterjev v Neskončni vojni.

Maščevalci svojega posebnega statusa v svetu stripovskih adaptacij seveda ne zasedajo zaradi kakih posebnih akcijskih sekvenc: tudi Ultronova doba je, kot sorodni filmi, kriva grmadenja praznih posebnih učinkov in računalniške animacije do točke popolne otopelosti. Sklepna apokalipsa, tokrat dobesedno iz zemlje iztrgamo delček Vzhodne Evrope, je obenem pretirana in predvidljiva. Da, svet je na robu uničenja, ampak tega - presenečenje - na koncu ni. Tu bi se pač dalo najti prostor za kako presenečenje?

Ne, Maščevalcem življenje vdihuje kemija med posameznimi junaki; tokrat priložnost dobita predvsem Ruffalo in Johanssonova, drugi pa svoje like še naprej gradijo predvsem na eni izstopajoči karakterni lastnosti. V klasični whedonovski maniri protagonisti seveda ne morejo brez zajedljivih opazk in sarkastičnih enovrstičnic, ki bombastični ton žanra omilijo v malo bolj zafrkantsko, distancirano držo (Sokol recimo sam opazi, da je v druščini bogov in junakov videti kot tepec, ki se je v vojno z roboti podal zgolj z lokom in puščicami. Tipičen whedonovski moment.) Eno je gotovo: Maščevalcem nihče ne more očitati pretencioznosti ali tega, da se jemljejo preresno.

Pod črto: Ultronovi dobi nekako uspe nemogoče - v gledljivo, koherentno obliko stlači nepregledno količino predzgodb in likov, ki že imajo svoje lastne franšize. Vse skupaj se odkotali proti antiklimaktično stereotipnemu koncu; zaradi tistega nabora brihtnih šal to še ni blockbuster, ki bi spreobrnil gledalce z odporom do žanra.

Ocena: -4; piše Ana Jurc