Še več, dela, kot so Rezervni deli, Slovenka ter Delo osvobaja, so ga popeljala na nekatere izmed najelitnejših festivalov, od Berlina do Toronta, z njimi pa je osvojil tudi številne festivalske nagrade: sarajevsko posebno nagrado žirije, zlato nagrado za najboljši film v Houstonu, posebno omembo v Wiesbadnu in nagrado za najboljšega režiserja v Valencii.

A prav ta dela, s katerimi je na svoj način obravnaval nekatere aktualne družbene anomalije iz "domačega" okolja v obdobju tranzicije – od tihotapljenja nezakonitih pribežnikov in trgovanja s človeškimi organi pa vse do uničujočih posledic brezposelnosti v intimnem življenju posameznika – in z njimi pritegnil pozornost mednarodne javnosti, so bila v domačem okolju sprejeta izrazito ambivalentno, pogosto celo odkrito polemično. In nič drugače ni niti s Kozoletovim zadnjim delom Nočnim življenjem, to mračno in hladno distancirano dramo o vse večji tabloidizaciji medijev in o uničujočih posledicah njihovega početja na življenje ljudi, ki v njihovih "zgodbah" nastopajo. Čeprav je v Karlovih Varih, na festivalu A-kategorije, Kozole za svoje delo prejel celo nagrado za najboljšega režiserja in so se o njem razpisali številni pomembni mediji s področja filma, pa je bil doma spet sprejet izrazito polemično. A tokrat to morda niti ni tako presenetljivo, saj se je lotil resnično občutljive teme.

Izhodišče njegove zgodbe je namreč resnični dogodek iz kronike, razvpiti in do zloveščih razsežnosti napihnjeni škandal, v katerega so bili vpleteni znani zdravnik, njegova psa, groteskni seksualni pripomoček in celo nekdanji notranji minister (oz. ministrica). A kdor hlepi po škandaloznosti in javnem pranju umazanega perila znanih in vplivnih posameznikov, bo ob Kozoletovem filmu nedvomno razočaran. Avtor se je namreč zavestno odrekel tej plati zgodbe in se omejil le na pogled tistih, ki so bili v dogodke le posredno vpleteni, a so najbolj neposredno občutili njihove posledice.

Tako je Kozole v Nočnem življenju iz izvorne "zgodbe" ohranil le tisti del, ki govori o znani osebi – v njegovem delu je to odvetnik Milan – ki jo nekega večera naključni mimoidoči golo in okrvavljeno najdejo ob cesti. V nadaljevanju filma pa se nato ne vrača v preteklost, da bi poskušal rekonstruirati dogodke in tako ugotoviti, kaj se je pravzaprav zgodilo, pač pa se usmeri v "noč potem" in v razmišljanje in doživljanje Milanove žene Lee. Kozole pri tem s premišljeno mizanscensko razporeditvijo in dosledno vizualno podobo ustvari hladno, skoraj sovražno okolje in dušeče vzdušje tesnobe, ki se ustvari okrog Lee. V tem pogledu njegovo delo – prav tako pa tudi igra Pie Zemljič v glavni vlogi – vsekakor izstopa.

Žal pa se je težko znebiti občutka, da Kozole svojega gledalca nekako podcenjuje, saj je videti, kakor da bi mu želel s pomočjo likov in dogajanja vse tudi po večkrat jasno povedati, da gledalcu le ne bi kaj ušlo. Spomnimo se na primer prizora v predoperacijski sobi, kjer se sestra nenadoma pojavi ob očitno nezavestnem Milanu in mu razloži, da bo kmalu zaspal. Žal je podobnih prizorov in nerodnosti še nekaj – tudi v začetnem prizoru ob cesti, ko so reševalci ob reševanju močno poškodovane osebe videti kot največji amaterji, nič boljše pa se ne godi niti policistom, ki na kraj dogodka prispejo šele po tem, ko tam ni nikogar več, prostor pa vseeno "zavarujejo". In prav to je tisto, kar Nočnemu življenju – ob sicer nespornem potencialu – veliko odvzame.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).