Zakaj imamo pravzaprav le enega zares izstopajočega in vsem znanega humorista, Frana Milčinskega Ježka? Zakaj smo morali v 90. letih »uvoziti« Bosanca Branka Djurića - Djura, da smo se lahko po burnem obdobju osamosvajanja začeli znova smejati? Čeprav nam gre odgovor bolj stežka z jezika, pa ga vsi še kako dobro poznamo: Slovenci smo bolj štorasti komedijanti. Saj ne, da humorja ne bi znali prepoznati. Večkrat se mi zazdi celo nasprotno: da smo lahko za humoriste in komedijante nadvse hvaležna publika, ki zna razbrati tudi najbolj subtilne namige in se iz srca nasmejati. A z eno izjemo: nikoli samim sebi!

Izhajajoč iz te misli se raje obrnimo k področju filma in poglejmo, ali ima ta poteza našega nacionalnega karakterja v njem kakršne koli implikacije. Vprašanje je seveda retorično, odgovor nanj pa smo posredno ponudili že v uvodu: upal bi si reči, da je prav ta poteza vsaj eden glavnih, če ne celo osrednji razlog za že prav kričečo skromnost filmske produkcije v žanru komedije. K temu dodajmo še dejstvo, da mnogi še danes menijo, da je slovenski jezik izrazito »nefilmski«, kar je še posebej problematično prav pri komediji, saj se ta naslanja predvsem na dialoge, ne pa na dejanja oziroma dogodke, ki vodijo zgodbo. Sam bi k tema dvema, nedvomno osrednjima razlogoma za ta manko slovenske filmske komedije morda dodal še enega: vzvišenost slovenske kulture in kulturnikov, ki še filmu, kaj šele filmski komediji, ne priznava polne domovinske pravice v panteonu narodne umetniške ustvarjalnosti. Film je imel prav zaradi nje dolgo manjvrednostni kompleks, katerega najočitnejši izraz je njegovo opiranje na domačo literarno ustvarjalnost. S čimer ni seveda nič narobe, a s tem se je po nepotrebnem omejil in hkrati oddaljil od gledalca.

Sam pa sem se že malce preveč oddaljil od osrednjega predmeta svojega prispevka – celovečernega igranega prvenca Barbare Zemljič, komedije Panika. A bilo je nujno, saj gre za eno redkih del v kontekstu sodobnega slovenskega filma, ki obuja upanje, da se bo komedija vrnila v domače loge. A ne le to – v slovensko kinematografijo pripelje tudi tisti segment filmske produkcije, t. i. kakovostno žanrsko produkcijo, brez katere se zdi danes kinematografija skorajda pohabljena. Čeprav je jasno, da slovenski film zaradi majhnosti trga, na katerem nastopa, nikoli ne bo mogel računati na komercialni uspeh, pa je prav ta segment tisti, ki mu pomaga, da z občinstvom vzpostavi trdnejše vezi. Najširše občinstvo je in bo vedno raje sledilo žanrski produkciji. Kar ni nujno slabo, kolikor ta sloni na kakovostnih delih, kakršna je Panika.

To, po istoimenskem romanu Dese Muck posneto delo, bi lahko označili za tipično komedijo nravi. Z rahlimi odstopanji seveda, prav tako pa tudi s posebnostmi. Na primer s tem, da prek zgodbe osrednjega lika, poročene Vere, katere dejanja žene tesnobna, porojena ob spoznanju, da je njeno ljubezensko življenje dolgočasno in predvsem najverjetneje že končano, v slovenski film vstopi v njem redko videna tema ljubezenskega življenja generacije, ki je vstopila v četrto desetletje. Zgodba pa je poleg tega podana z ženske perspektive.

Dejstvo, da je Panika poleg tega že skoraj izvrstna tudi na dialoški ravni, tam, kjer običajno pri slovenskih filmih najbolj škripa, pa je že prav navdušujoče. Priznati moram, da sem ji prav zaradi tega odpustil tudi na trenutke malce pretirano karikiranost likov, ki je za tovrstno delo sicer nujna, a tudi nujno nadzorovana. Zaradi vsega tega Panike ne cenim le kot delo, ki v slovenski film vrača sočnost izvrstne dialoške komedije, temveč tudi kot avtorski prispevek, ki ga postavi ob bok sodobni mednarodni produkciji in aktualnim trendom v njej, tudi v tem, nadvse zahtevnem segmentu filmske umetnosti.