Povratnik je eden tistih redkih filmov, ki posebnih vizualnih učinkov ne uporablja za ustvarjanje stripovsko predimenzioniranih svetov, ampak nas z njimi popelje nazaj - nazaj v preteklost in nazaj k neusmiljeni naravi. Nastal je tiste vrste film, ki ga lahko spoštuješ, ne da bi ti bil posebej pri srcu, zgodba o preživetju in poslanstvu, kakršne človeštvo piše že od Epa o Gilgamešu dalje.

Vse skupaj se na trenutke sicer odvija kot kruta šala na račun Leonarda DiCapria; svoj pasijon v divjini preživlja kot Hugo Glass, član lovske odprave v neizprosni zimi Skalnega gorovja nekje v prvi polovici 19. stoletja.

V dveinpolurni sagi bolj kot narativni lok izstopajo posamezni markantni prizori: film prav zato najmočneje učinkuje v samem trenutku, naknadni razmislek pa pripelje do sklepa, da je vsota manjša od seštevka posameznih delov, pa naj bodo ti še tako fantastični. Najgloblje se v spomin vtisne morda ravno staroselski napad na našo odpravo, ki ji ne preostane drugega, kot da se kobaca v vodo in do svojih čolnov, s katerimi bi se morda lahko rešili pred smrtonosno točo puščic.

Prizor je brutalen, hiter in krvav: kamera virtuozno manevrira med trupli, ki cepajo z dreves, padajo v vodo in klecajo v blato - ob tem je težko spregledati sorodnosti z vrtoglavim, neprekinjenim kadrom lanskega Birdmana. Samo predstavljamo si lahko, koliko dela je šlo samo v ta prizor, in napor je bil poplačan z avtentičnim občutkom kaotičnosti in prvinskosti. In ta morija je seveda samo uvod v zloglasni "prizor z medvedom" (ki so ga tabloidi po nepotrebnem identificirali kot posilstvo): ko Glass nevede zakoraka na območje medvedke z mladičema, ga pobesnela žival - v neusmiljeno dolgem kadru, ki so Lubezkijev zaščitni znak - zmrcvari (skoraj) do smrti.

Mesto v opombah zgodovine je Glassu prineslo seveda šele vse, kar je tej kalvariji sledilo: z zlomljeno nogo, za silo zašitim vratom in razmesarjenim hrbtom je v najtrši zimi prehodil dobrih tristo kilometrov, da bi ujel odpravo, ki ga je pustila umreti. Iñárritu in Mark L. Smith, ki sta scenarij pisala po predlogi literarizirane resnične zgodbe izpod peresa Michaela Punkeja, sta pripoved na več mestih priredila: dodala sta denimo popolnoma izmišljen lik Glassovega sina Sokola (Forrest Goodluck), po mami pripadnika plemena Pawnee, ki je zraven, ko lovci zmrcvarjenega Glassa najdejo pod truplom ubite medvedke. Vodja odprave, stotnik Henry (Domnhall Gleeson), ki je prepričan, da bo Glass živel le še dan ali dva, določi dva moža in Sokola, naj ostanejo z ranjencem in ga dostojno pokopljejo, ko bo nastopil njegov čas. A pohlepni John Fitzgerald (Tom Hardy) ni pripravljen počakati niti toliko: Sokola ubije, Glassa pa z Bridgerjem (Will Poulter) iz strahu pred bližajočimi se Indijanci pustita v plitkem grobu. (Spregledata detajl: ni še mrtev.)

Če zgodovina priča, da je pravega Glassa naprej gnala le odločenost, da bo dobil nazaj svoje ukradeno premoženje, ima v tej različici še veliko pristnejšo motivacijo: Fitzgerald mu je vzel sina, in za to mora biti kaznovan. Povratnik je tako križanec med epopejo o maščevanju in meditacijo o človeku in naravi, kakršno bi pričakovali od Terrenca Malicka.

Da bi poustvaril zimo daljnega leta 1823, je Iñárritu, kot smo lahko prebrali v številnih intervjujih, svojo odpravo odpeljal v najodročnejše predele Kanade in Argentine; prenašati so morali zimske razmere in snemali izključno pri naravni svetlobi. Povratnik je eden tistih filmov, ki so zabrisali meje mučenja pred kamero in za njo in se s svojo težavno produkcijo vpisali v zgodovino. (Naivno bi bilo misliti, da so filmi samo zgodba, ki jo vidimo na platnu, in Povratnik je vsekakor poskrbel za lastni mit.)

Zdi se, da je bilo že odločeno, da bo DiCaprio za prestane muke nagrajen s svojim prvim oskarjem - škoda je le, da ga ne more dobiti v letu, ko bi si ga zares zaslužil. Ne gre za to, da ne bi bil dober igralec, ampak preprosto za to, da tokrat ni dobil v roke tridimenzionalnega lika, pač pa shematizirano, abstraktno idejo junaka, ki ga karakterno definirajo bolj ali manj le spomini na ljubljeno ženo. Glass je poosebljena volja do življenja, zagrizeno preživetje: Leonardo se je moral v imenu umetnosti plaziti skozi sneg, negovati svojo (poledenelo) brado in z zobmi trgati bizonja jetra. O njegovi predanosti telesnim naporom službe ni dvoma, pa vseeno Dicapriova vloga ne deluje niti pol toliko naravno kot Hardyjeva ali Gleesonova. (Nihče me ne bo prepričal, da prebitek bližnjih posnetkov DiCapriovega obraza ni samo nepotrebno pahljanje igralskega ega.)

Namrgodenega Toma Hardyja, ki so mu vloge negativcev pisane na kožo, je na trenutke težko razumeti, a roko na srce, nobena posamezna replika ni ključnega pomena za razvoj zgodbe. Na ravni teksta si liki večinoma izmenjujejo banalnosti (kar je še vedno boljše kot prizori s staroselci, ki programsko predavajo o tem, kako "jim je belec pobral vse".)

Kljub določenim vsebinskim pomanjkljivostim pa je Povratnik seveda izkušnja, ki jo je treba doživeti, po možnosti v kinodvorani in ne iz domačega fotelja. Prinaša dve uri in pol filma v pravem pomenu besede, filma, ki izpolni poslanstvo umetnosti: gledalca popolnoma prestavi v svet, ki mu ni nič bližje kot denimo nebesno prostranstvo predlanske Gravitacije. (Filma poleg izvora režiserjev seveda povezuje direktor fotografije Emmanuel Lubezki, ki mu verjetno še drugi nominiranci ne zamerijo, da vsako leto dobi oskarja, in ki ga bo gotovo domov odnesel tudi letos.)

Kar je pri Povratniku najzanimiveje, je to, da ne apelira na gledalčeva čustva, čeprav lovi ravnotežje v sivem območju med življenjem in smrtjo: zanimajo ga izkušnja mrcvarjenja telesa, prevlada duha nad telesnimi omejitvami in prvinskost. Gledalec se počuti, kot da se s protagonistom vred tlači v razparani trebuh konja, obenem pa do njega ne vzpostavi čustvenega odnosa: v sklepnem dejanju je videti, da bi lahko prevladal bodisi Glassov ali pa Fitzgeraldov princip, in v resnici to nima vpliva na čustveno resonanco zgodbe. Povratnik nagovarja prvinskost, drobovje, če hočete, in ne srca - in je v tej premisi tudi uspešen.

Ocena: 4; piše Ana Jurc